Obiski jubilantov

OBISK PRI JUBILANTKI CVETI FINK

Cveta Fink je že četrta jubilantka, ki je letos praznovala 90-let. V soboto, 27. julija 2020, je dopolnila 90 let. Ob njenem jubileju so jo obiskali podžupan Jure Filipović , Ivana Pelko, predsednica KORK Dolenjske Toplice, Jože Lukšič, podpredsednik DU Dolenjske Toplice in predstavnici RK. Obiska je bila zelo vesela. Prinesli so ji darila in ji čestitali. Zaželeli so ji trdnega zdravja in veliko prijetnih doživetij v krogu svojih dragih. Bila je vesela tudi mojega obiska, saj sva jo z možem obiskala naslednji dan, da mi je opisala svojo življenjsko zgodbo.

Cveta Fink se je rodila pred 90. leti na Malem Podljubnu. Doma so imeli majhno kmetijo. Gojili so krave in prašiče. Otrok je bilo osem. Ona je najmlajša med njimi. Oče in kasneje najstarejši brat sta bila tesarja, kljub temu je bilo v tistem času težko poskrbeti za preživetje velike družine. Bili so zelo revni, zato so  večkrat hodili na dnino. V šolo je hodila v Birčno vas.

 Med vojno so vsi doživeli kaj hudega. Bili so pod  italijansko okupacijo, kasneje  pod nemško. Prisotni so bili tako  domobranci, pa  domači izdajalci in partizani. Med vojno je bila še otrok, vendar so ji partizani zaupali, da je nesla neke listine v drugo vas. Ko je šla po poti, je opazila, da se ji z nasprotne strani približujejo Nemci. Hitro se je zvalila po bregu navzdol , niso je opazili in srečno prinesla listine tja, kamor so bile namenjene. Bili so nevarni časi. Ko je nekoč delala na njivi, je nekdo streljal nanjo.  Proti koncu vojne so vojaki pobirali živino pri kmetih za prehrano, ker je bila tam, je morala voditi  živino tja, kamor so ji ukazali. V tistem času nisi imel izbire, moral si narediti, kar so ti ukazali. Bil je čas vojne, bilo je hudo. Ves čas jim  je primanjkovalo hrane.

Po vojni ji je umrl oče, star komaj 53 let. Bil je bolan. Morala se je zaposliti. Delala je v Opekarni Zalog. Delo je bilo izjemno težko. Takrat ni bilo ne vozičkov, ne samokolnic, da bi opeko  naložili  na tovorni vlak. S sodelavkami so jo  na rokah nosile tja. Kasneje se je zaposlila na Agničevem posestvu v Srebrničah. Pridelovali so zelenjavo za vojašnico v Novem mestu in novomeško bolnišnico. Delo je bilo težko, delavni čas je bil dolg, hrane je bilo malo. S sodelavkami  so si  lahko » privoščile« kak plod, ki je zrasel na polju. Sodelovala je tudi pri zasaditvi smrek, ki so jih Italijani posekali v Srebrničah med vojno.

Leta 1956 je v Podturnu spoznala moža. V moževi družini je bilo  pet  sinov in dva sta padla v partizanih. Mož je bil po poklicu minerec. V zakonu sta se jima rodila dva sinova Ivan in Cveto. Z družino so živeli v hiši, ki jo je zgradil še možev oče pred vojno. Po vodo je morala s »šajtrgo« daleč v Podturn. Kuhati, pomivati, umivati in prati je bilo treba. Dobro je bilo kadar  je bila voda v »grabnu». Da bi zaslužila kak dinar,  je hodila delat na » Gozdno ». S sodelavkami so klestile smrekove in jelkove  veje, jih zlagale v butare in nosile do ceste, da je ponje prišel tovornjak in jih odpeljal v destilarno. Bila je sezonska delavka tudi v Zdravilišču.

 Zdaj je ponosna  babica in prababica. Ima  štiri vnuke in šest pravnukov. Ima jih zelo rada in oni njo. Pravi, da ji je lepo. Veliko bere, gleda televizijo in se veseli, ker živi v prijaznem okolju. S člani družine se lepo razume. Ob koncu ji še zaželimo vse dobro in veliko zdravja.

Milica Lukšič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja