BISERI OKOLI NAS – PO GRČEVJU IN TRŠKI GORI
V torek, 9 .7.2024 smo kljub visokim temperaturam izpeljali planirani društveni pohod. Osem pohodnikov se nas je zbralo pri osnovni šoli na Otočcu. Odpravili smo se v smeri Starega gradu, ki se mogočno dviga na strmi brežini nad potokom Lešnica, sredi zelenega gozda. Do njega vodi gozdna, učna pot, ki nas pripelje do vhoda, notranjost ni odprta za obiskovalce. Grad se prvič omenja v 13. stol. Menjali so se različni lastniki, med vojno je bil požgan. Danes je to kulturni spomenik lokalnega pomena, v lasti Krke, ki ga je že precej obnovila.
Obšli smo grad in kmalu zavili strmo v hrib proti Gornjemu Grčevju. Sonce je že pripekalo, zato so bili krajši postanki za pijačo in odlično Martinino potico, več kot dobrodošli. Pogledi so uhajali v dolino, Trdinov vrh je bil v meglicah puščavskega peska. Počasi smo napredovali in mimo nogometnega igrišča prišli do Matjaževe domačije na Pahi ,kjer nas je prijazno sprejela Ana Pavlin in odprla vrata več kot 16o let stare domačije, kjer je oprema stara 100 let, vključeni pa so tudi elementi sodobnega časa, kot savna, kuhalna plošča.., saj so nameravali hišo oddajati v turistične namene. Danes služi za oglede, prav tako bližnja klet, kjer smo se osvežili z vodo ,obarvano s cvičkom, dolenjskim posebnežem. Ana kot bivša vinska kraljica, dobro pozna njegove značilnosti. Glavni gradbeni material domačije je kamen, slama in les. Ob domačiji pa čudoviti ,ograjeni vrt. Vse je kot v pravljici in nas vrne v čas, ko so tu bivali predniki. Vse je tako preprosto, domače in uporabno.
Spustili smo se po brezpotju, po kolovoznih, travnatih poteh v senci drevja in grmičevja do ribnika v Spodnjem Grčevju. Že pogled na jezero, ki je nastalo ob ribogojnici, nas je osvežil in seveda pijača lastnika Ribnika . Ker je temperatura ozračja naraščala, smo za pot do Črešenjc in Slapa Kobila, namesto ceste, izbrali brezpotje po gozdu. Slap je odmaknjen, brez označb, vendar smo ga našli. Potok brez imena v Tihi dolini, preko skal tvori slap v obliki kobiljega curka in zato tako ime. Po petdesetih metrih ponikne in kot Lešnica pride na dan in se izliva v reko Krko.
Kmalu pa v senco dreves pri šoli in domov. Že naslednji dan se nas je četverica odpravila po strmi poti do cerkvice Sv. Jurija in se ustalila pri turističnih zidanicah Škatlar, ki s svojo domačnostjo, urejenostjo sredi neokrnjene narave privabljajo tako domače kot tuje turiste. Poti lahko nadgradimo. Vrnili se bomo, a v hladnejšem vremenu, morda jeseni, ko vsak list postane cvet in še polepša to domačo, pristno pokrajino in eno najlepših dolin.
Elica Pavlič
več fotografij Facebook Elica Pavlič
