FRANC MURN Z NAJDALJŠIM ČLANSTVOM V DRUŠTVU

V letošnjem letu je bilo že veliko napisanega o Društvu upokojencev Dolenjske Toplice, saj je obeležilo sedem desetletij obstoja in delovanja. Ni pa več veliko tistih, ki so bili med prvimi člani društva, ki je začelo delovati skupaj s Stražani leta 1953 in se leta 1982 odcepilo kot samostojno društvo topliških upokojencev. Eden med njimi je Franc Murn. Srečala sva se čisto slučajno na avtobusu. Prepoznala sem ga po klenosti, pokončnosti,  saj je bil dolgoletni sodelavec mojega očeta in z leti se ni nič spremenil. In že sva se domenila, da se dobiva pri njemu doma, da mi pove o njegovih prvih začetkih upokojitve. Kot delavec,  sekač in pomočnik pri nakladanju in prevozih hlodovine pri takratnem Gozdnem gospodarstvu, se je upokojil pri sedeminštiridesetih letih. Danes jih šteje devetdeset. Žal je bila upokojitev predčasna zaradi poškodovane noge. Bilo je težko in s solznimi očmi se spomni tistih let. A drugega, kot da se je navadil živet brez prstov na eni nogi, mu ni preostalo. Delo, skrb za družino, sosedska pomoč so bila vsa leta  njegove vrline. 24. 11. 1980 je datum, ko se je vpisal med upokojenske vrste Stražanov in Topličanov. Imeli so sedež nasproti cerkve v Straži, kamor je hodil plačevat članarino. Leta 1982 se je število članov  povečalo  in ustanovljeno  je bilo Društvo upokojencev v Dolenjskih Toplicah. Spomni se, da je bil predsednik Puhan Alojz in blagajničarka Črnetova Fanika in da so imeli sobo v krajevni skupnosti. Članarino je v Podhosti pobiral takratni odbornik  Jože Grabnar,  za njim  Janez Janežič, zadnja leta pa prihaja  poverjenica Minka.  Že takrat je plačeval poleg članarine še vzajemno pomoč. Čeprav jo plačuje že enainštirideset let, bi jo rad vsaj še nekaj časa. Spomni se tudi, da so upokojenci že takrat  hodili na morje v Izolo in Piran. Njemu to ni bilo dano, saj je imel vedno preveč dela in za tak dopust ni bilo nikoli časa. Ko so se preselili iz Straže v Toplice so nabavili tudi svoj prapor in tudi sam je z veseljem prispeval 2 DIN kot je bilo določeno, prav tako je prispeval leta 1993  tudi za drugi prapor 100 SIT.  Povedala sem mu, da bo društvo letos zamenjalo  stari prapor, ki je že nekaj zgodb doživel in na obrazu se  mu je narisal nasmeh. Tudi za tega bom prispeval, saj me bo enkrat zagotovo spremljal. Prapori, zastave, to mi je bilo vedno všeč, so bile še njegove besede.  Omenila sem mu tudi možnost prevoza do zdravnika ali kakšnih drugih ustanov, ki mu jih nudi društvo v sklopu občine. A je še čisto mobilen in njegovo priljubljeno prevozno sredstvo je avtobus, ki ga pogosto koristi. Z njim se zapelje v Novo mesto po opravkih ali pa samo na izlet. V času obiska pri njemu, so se v njegovi kuhinji kar vrstili domači, njegovi najbližji in najdražji. Koliko spoštovanja in ponosa do očeta  je žarelo iz njihovih obrazov. Začutila sem domačnost in obenem notranjo bolečino, saj še ni dolgo nazaj, ko je bilo tako prijetno tudi v naši domači kuhinji. Naj traja še in še ta družinska ljubezen  in še na mnoga leta Selakov France. Zapisala: Martina Klobučar Fotografije: Jelka Hrovat