Društveni pohodi

POHOD NA MIRNO GORO

V OBJEMU CVETOČIH TRAVNIKOV IN KOČEVSKIH GOZDOV

Vsi veseli, da nam razmere dopuščajo druženje v naravi in naše društvene pohode, smo se zbrali na Gačah z namenom osvojitve 1048 m visoke Mirne gore. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj so sončni dnevi že prava redkost.  Odločili smo se za krožno pot, ki vodi preko smučišča,  Ponikev do Doma na Mirni gori  in povratek pod Škriljem, preko Pogorelca na izhodišče.

Že neštetokrat po tej poti, a vedno kaj novega, zanimivega , razburljivega, kar nas utrjuje, nasmeje in vedno znova vabi v objeme cvetočih travnikov, mogočnih gozdov, v neokrnjeno naravo, kjer domujejo neštete rastlinske in živalske vrste, se odpirajo pogledi na našo lepo Dolenjsko, vse do Snežnika, celo Triglava…To je pot, ki so jo zaznamovali tako Kočevarji kot zgodovina NOB, na kar spominjajo  ostanki ruševin,obeležij, grobišč…ki nemo pričajo o  takratnih naseljencih in dogodkih.

Ob imenu Mirna gora, se mi utrejo neštete misli  in se ustavijo na najlepši dolini, ki jo poznam. To so Ponikve na obrobju Kočevskega Roga. Ponikve so prekrasne v vseh letnih časih – spomladi, ko ozeleni ogromen travnik, poleti, ko je tu vse polno živopisnih metuljev, jeseni, ko se pokrajina odene v rumenkasto oblačilo, ali pa pozimi, ko narava počiva pod snežno odejo. Tako idilično jo doživljamo mi, ki danes obiskujemo ta lepi kraj, takratni prebivalci pa so tu bili boj za preživetje. V kočevarščini so se Ponikve imenovale Sporeben (cvetoči travnik).

Narava si počasi jemlje nazaj, kar so pridne roke skozi dolga stoletja zgradile. Na nekdanje prebivalce nas danes spominjajo le ruševine hiš, žage, cerkve in vodnjakov, jezerca, obzidan studenec, še vedno uporaben vaški vodnjak in pa seveda stara sadna drevesa.

Skozi Ponikve pelje Pastirska pot. Rosa Mohar, prof. piše v knjigi Gozdarjeva povest o tej poti. Tako je napisano:

“Pot za prijatelje, posebna pot, pot za zaljubljene, pot za starejše in mlade po srcu, pot iskrenosti in še nešteto imen bi lahko napisali za tako imenovano Pastirsko pot, utemeljitelja poti Franca Janeža in njegovih prijateljev. Že oznake poti, bela podlaga in zeleni simbol zakrivljene palice kažeta na to, da je v ozadju poti iskrena želja po sobivanju z naravo, po ne preveč naporni hoji, po ne predolgi poti, po popolnem uživanju in sprostitvi v čudovitem okolju roških gozdov, Mirne gore, enkratne doline Ponikve, Škrilja. So poti in je Pastirska pot. Zakaj tako? Tisti, ki so imeli priložnost vsaj enkrat na tej Poti ali pa kje v okolici Mirne gore srečati in se pogovarjati z gospodom Francem, vedo, o čem je govora. Pot je delo gozdarja stare šole, naravovarstvenika, človeka, ki pozna vsako ped teh travnikov in gozdov. Pot je nikoli končana zgodba, zato jo lahko hodimo znova in znova. V vsakem obhodu ali pohodu boste našli nekaj novega, zavili na kakšno novo stezo in odkrili še kakšno novo pot. Lahko boste Pot nadgradili, razširili.”

Čez te prelepem travnike , kjer rastejo neštete zdravilne rožice, po delu najlepše poti smo dosegli svoj cilj. Se pri  Domu na Mirni gori prepustili sproščenemu klepetu, malici iz nahrbtnika in se spustili prek gozdnih, makadamskih poti  na vrh smučišča . Sledili so nepozabni pogledi , cvetoči travniki, polni raznovrstnega cvetja, v daljavi zeleni , prostrani gozdovi, ko pozabiš na vse…misliš samo na dobro, na lepo, na naravo, ki nas ne razočara, v kateri najdemo zatočišče. Zavedamo se, da nas narava uči, le prisluhniti ji je treba in se zgledovati po njej. Še se bomo vrnili, pa morda tudi samo zaradi tiste lepe, zelene, cvetoče doline!

Elica Pavlič

vse fotografije

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja