TOPLIŠKI SENIORJI V KNEŽJEM MESTU
Naša potovanja z vlakom se kar nadaljujejo. Po Sevnici, Bledu, Kopru, Kamniku in Brezjah, smo se v oktobru odpravili v Celje.
Iz meglenega Novega mesta smo se z busom odpeljali v Trebnje, od tam pa z vlakom našemu cilju naproti. Prav zabavali smo se ob presedanjih, spoznali kar nekaj novih železniških postaj in sredi dopoldneva prispeli v Celje.
Celje se je bohotilo v soncu in jesenskih odtenkih, na vzpetini na obrobju mesta pa ni bilo težko opazili mogočni, malo strašljiv grad s kamnitim obzidjem, ki je po površini največji srednjeveški grad v Sloveniji. Na grad smo se odpeljali z mestnim busom. Pred prihodom vodiča smo se razvajali v kavarni Veronika, ki nosi ime po Celjski grofici Veroniki Deseniški. Z vodičem smo se odpravili do osrednjega grajskega dvorišča in vodnjaka. Predstavil nam je zgodovino gradu in spustili smo se čez most nad obrambnim jarkom do razgledne ploščadi. Pogled na Celjsko kotlino je bil prav veličasten, pav tako na reko Savinjo, ki je v srednjem veku služila kot pomembna transportna pot za splavarjenje lesa proti jugu. Ogledali smo si stolp nad Pelikanovo potjo in se povzpeli na 23 m visok Friderikov stolp, katerega zidovi so debeli skoraj tri metre. Imenuje se po Frideriku II., ki se je proti očetovi volji poročil s svojo ljubeznijo Veroniko Deseniško in bil zato v njem zaprt. V spodnjih prostorih smo si ogledali razstavo Teater groze, kjer so razstavljene mučilne, sramotilne in usmrtilne naprave.
Celjski grofje predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško rodbino na območju današnje Slovenije. Svojo oblast in politično moč so širili daleč po tedanji Evropi. Grad predstavlja danes čudovito okolje za poroke, koncerte in prireditve.
Okoli poldneva smo se odpravili nazaj v mesto in se mimo kipa svetovne popotnice, Alme Karlin, sprehodili do Paviljona za prezentacijo arheologije na Glavnem trgu. V notranjosti zasteklenega vhoda smo si ogledali mozaike in freske prve mestne hiše v rimski Celeji, za kar se moramo zahvaliti vodički Maji. Popeljala nas je po tlakovnih ulicah do Pokrajinskega muzeja, mimo mestne občine Celje in cerkve Marijinega vnebovzetja, ki na njen lastni način govori o mogočnosti in razgibani zgodovini.
Počasi smo sklenili krog po tlakovanih mestnih ulicah knežjega mesta in se mimogrede ustavili še v Kopru. Ja, v piceriji Koper smo se razvajali z dobrotami. Ampak čas na koncu vedno prehitro teče in tudi tokrat nas je priganjal odhod vlaka. Poslovili smo se od tretjega največjega mesta v Sloveniji in ugotovili, da bi se spet lahko vrnili, saj je ostalo še kar nekaj ne ogledanih znamenitosti.
Martina Klobučar
