Z VLAKOM V LJUBLJANO

Skoraj ob sončnem vzhodu septembrskega, torkovega jutra, se je  peščica članov DU Dolenjske Toplice, zbrala na železniški postaji v Bršljinu. Kako drugače kot z vlakom, smo se odpeljali proti našemu cilju, v Ljubljano.

Zasedli smo sedeže na vlaku in ugotovili, da nas niti maske ne ovirajo, tako hitro so stekli pogovori in že smo bili  v Ljubljani.

Kot razigrani otroci, smo se podali po Miklošičevi cesti, do Prešernovega trga, in sledilo je prvo poziranje ob Prešernovem spomeniku. Ob srkanju jutranje kavice na obrežju Ljubljanice smo naredili plan ogledov.

Seveda je bila prva na vrsti cerkev Marijinega oznanenja z značilno rožnato fasado in Frančiškanski samostan, nakar smo se sprehodili po Čopovi ulici, mimo Name in Parlamenta, po Trgu republike do Cankarjevega doma.

Kar nekaj časa smo se zadržali na Trgu republike, ki je največji mestni trg in ima poseben prostor v slovenski zgodovini, saj je bila ravno na tem trgu razglašena samostojnost države in prvič javno dvignjena  nova zastava Slovenije.

Sprehodili smo se po avli Cankarjevega doma in si v Mali galeriji ogledali razstavo Hvalnica kamnu, kjer mi je ostal zanimiv zapis »Neobdelan kamen je simbol svobode, prvinskosti  in stabilnosti……….«

Žal smo prišli prepozno in nenajavljeni, da bi so lahko ogledali predsedniško palačo, saj je bil tega dne, dan odprtih vrat. Zato smo se, po že jesensko obarvanem Kongresnem trgu, vrnili do najbolj prepoznavnega simbola Ljubljane, Tromostovja, ki ga mnogi imenujejo tudi Plečnikov biser. Svoj čar mu dajejo  zeleni topoli ob stranskih mostovih.

Pot ob Ljubljanici nas je pripeljala  do Šuštarskega mostu z značilnimi svetilkami in po starem mestnem jedru, tlakovanem z granitnimi kockami, smo prišli  do Mestne hiše, imenovane tudi Magistrat ali Rotovž,  z značilnim stopniščem, kjer danes domuje vrh ljubljanske občine. In seveda spet obvezno poziranje na Robbovem vodnjaku.

Nadaljevali smo pot proti tržnici, mimo najbolj pomembne in zagotovo najlepše cerkve mesta, Stolnice Sv. Nikolaja in nadškofije Ljubljana.  Na stranskih vratih Stolnice, ki se imenujejo Ljubljanska vrata, je pisalo da se cerkev čisti in v tem času ni vstopa.

Ker smo bili v časovnici, smo  stopili še do mostu ljubezni, kjer so nešteti zaljubljenci s ključavnicami simbolično zaklenili svojo ljubezen. Upajmo, da še vedno drži, in je ni načel zob časa. Težko bi prešteli vse ključavnice, ampak svojo, če bi bila  kdaj tam, bi zagotovo našli.

Skupinsko smo se odločili, da se malo okrepčamo in privoščimo našim želodčkom kaj dobrega. Po res obilnem kosilu , smo se vkrcali  na URBANA  (turistični vlakec). Super ideja, saj nas je odpeljal  na Ljubljanski grad, v Botanični vrt, ki predstavlja oazo sredi mesta, v Špico, mimo cerkvice v Trnovskem pristanu in Plečnikove hiše, čez Kongresni trg, mimo Parlamenta in opere do Ajdovščine in nazaj na Mestni trg.

Tam sta nas  pričakala dolgoletna člana našega društva, sicer ljubljančana, spoštovana 92  in 83 letna zakonca Černe. Skupaj smo spili kavico in ob prijetnem klepetu obujali spomine na skupna druženja in na Dolenjsko, na katero se tako rada vračata.

Med pogovorom , že v poznih popoldanskih urah, se je porodila ideja, da se vračamo v Novo mesto z avtobusom.

Odpravili smo se na avtobusno postajo, si mimogrede privoščili sladoledek in ravno pravi čas prišli na peron 22, kjer nas je že čakal avtobus.

Ljubljana se nam je vtisnila v spomin kot čisto, varno in prijazno mesto in tako kot pravijo, mesto z zeleno dušo.

Kako elegantna je tale rdeča vozovnica, smo vsi skupaj ugotovili, in sklenili, da jo bomo kmalu spet uporabili.

Martina Klobučar

Share on Facebook