SVETA GORA – SOLKANSKI MOST – KOBILARNA LIPICA
Prekrasne kombinacije aprilskega izleta našega društva se je udeležilo natanko 90 članov. Prvi avtobus smo napolnili v nekaj dneh, in ker so bile želje članov velike, smo se odločili še za drugi avtobus.
Pripeljati se na 682 m visoko goro, Sveto Goro, ki je bila prva destinacija, ni kar nekaj. Naša, že stalna šoferja, Damjan in Denis sta to opravila z odliko. Pogledi skozi okno avtobusa v dolino niso bili ravno prijetni. Vse pa je bilo poplačano na vrhu. Bazilika Kraljice Svetogorske nas je pričakala in očarala s svojo veličino in kljub oblačnemu vremenu so bili razgledi čudoviti. Z rektorjem svetišča smo bili dogovorjeni, da je za nas opravil sveto mašo. Brali smo berilo, se zahvalili in priporočili Mariji Svetogorski. Tudi petja ni manjkalo, za nameček pa je Damjan zaigral na orgle in druženje v cerkvi je bilo nepozabno. Po končani maši nam je pater Bernard povedal zgodovino Svete Gore, razkazal cerkev, ogledali pa smo si tudi velikonočno razstavo pirhov.
Razvajali smo se v bližnji kavarni, tik pred odhodom, pa nas je pri avtobusih presenetila Mirina prijateljica s košaro, napolnjeno s pijačo in slaščicami. A odhod v dolino, v Solkan, je bil neizogiben.
Sprehod po cestnem solkanskem mostu pod Sabotinom je bil fascinanten. Ko smo se ozirali po smaragdni Soči, eni najlepših in najčistejših rek, je bil občutek, kot da reke ni ustvarila narava, ampak, da so jo preprosto narisali z modrozeleno barvo. V daljavi, nad to »Krasno bistro hči planin«, kot jo je imenoval Simon Gregorčič, smo občudovali železniški solkanski most, ki je s svojim kamnitim lokom razpona 85 m, največji kamniti most na svetu. Je eden izmed 65 mostov in viaduktov na bohinjski železniški progi med Jesenicami in Novo gorico. Nastali so najlepši fotografski posnetki.
Pot smo nadaljevali proti Lipici, kjer smo bili dogovorjeni za voden ogled največje kobilarne z lipicanci na svetu. Že sam prihod v Kobilarno Lipica, vožnja po 300 ha velikem posestvu, z pašnimi in travnatimi površinami, z belimi zaščitnimi ograjami in drevesi s cvetočimi krošnjami, je bilo posebno doživetje.
V prečudovitem parku stoletnih zelenih drevoredov sta nas pričakali dve vodički. Predstavili sta celotno zgodovino kobilarne, vse od njene ustanovitve do danes. Izvedeli smo veliko o belih lipicancih, ki so v resnici večinoma sivi, in o temnih žrebetih, ko se skotijo in kasneje osivijo, si ogledali plemenske konje v hlevu in žrebce v izpustu. Prav posebej je bil navdihujoč opis jutranjega odhoda črede kobil z žrebeti na pašnike in njena večerna vrnitev v kobilarno. Na koncu smo si ogledali še najstarejši hlev v Lipici z dvanajstimi najboljšimi žrebci.
Zaposleni opravljajo izjemno delo v tem čudovitem kraju, obdanim z naravo, s hlevi in s skrbjo za dobro počutje lipicancev in seveda tudi obiskovalcev. Zapustili smo to prekrasno zibelko belih konj, kjer se prelivata svoboda in lepota.
Za zaključek dneva smo izbrali restavracijo v Divači. Tudi sonček se je prikazal ob našem odhodu z doživete Primorske in še pred večerom smo prispeli v domači kraj.
Hvaležna za krasen dan in čudovite udeležence izleta, se veselim že naslednjega.
Martina K.
