BURJA, DEŽ IN VETER V LASEH
Slaba vremenska napoved, niti petek, 13.11., nista enaindevetdesetim članom našega društva preprečila novembrski izlet na Praznik kakija v Strunjan.
Dogovorili smo se, da bomo planirane oglede prilagodili vremenskim razmeram, pa ni bilo niti potrebno, vse smo izpeljali po programu, samo zaključek smo malo skrajšali.
Grad Socerb, na visokem skalnem robu, kjer Kras prehaja v kraško gričevje, smo si ogledali brez dežnikov. Zapihala je burja in nam tako ponudila lepe razglede na Tržaški zaliv in Trst. Nadaljevali smo v majhno vasico Hrastovlje z značilnimi ozkimi ulicami in primorskimi hiškami iz belega kamna.
Spremljal nas je pogled na kraški rob, ki je v tem času jesensko obarvan, pod njim pa smo opazili kamnito obzidje, iz katerega se dviga cerkvica. Pogled na osem metrski obrambni zid je bil fascinanten. Za vrati obrambnega zidu nas je pričakala zelenica, vstop v cerkvico pa nas je objel s posebno energijo. Triladijska cerkvica je namreč poslikana v celoti, tako stene, stropi in stebri, s freskami iz leta 1490. Freske so odkrili leta 1951. Prikazujejo svetopisemske prizore. Izstopa Mrtvaški ples, ki je dolg sedem metrov. V sprevodu se proti grobu pomikajo najrazličnejši sloji tedanje družbe, tako bogati kot revni. Razlaga vodiča je bila zanimiva in ravno prav dolga.
Ujela nas je ploha, a na avtobusu je bilo prijetno toplo. Vožnja mimo Kopra, pogledi na morje, ki je bilo ovito v megleni pas, so bili turobni. Prispeli smo v Izolo. Bogato kosilo v Hotelu Delfin, po kosilu še razvajanje v kavarni ob kavici, pogled skozi okno pa niso bili nič prijetni. Burja je zavijala, jesensko listje je padalo z dreves, le ladjice so bile varne v svojih privezih ob obali.
Ob dogovorjeni uri smo se odpravili v Strunjan. Padalo je kot iz »škafa«. Kakšna sreča, na ta 13-ti petek, da nas je avtobus pripeljal in tudi čakal pred vhodom v Hotel Delfin. Skoraj nismo rabili dežnika. Isto se je ponovilo pred šotorom v Strunjanu, kjer smo izstopili pred vhodom. Doživeli smo Praznik kakija. Tega dne smo bili med edinimi obiskovalci. Sprehodili smo se med stojnicami z raznoliko ponudbo, eni so si privoščili kakijev sladoled, nekateri so kupili kaki za domov. Šotor je bil pripravljen za večerni program, a mi smo se odločili, da bomo naš obisk tega dne v Strunjanu skrajšali. V planu je bil ogled Krajinskega parka, sprehod do Strunjanskega križa, po klifu, kje se odpira pogled na strunjanske soline, Mesečev zaliv in Piran. A to bo ostalo za drugič, smo si rekli. Le moja želja, da bom tega dne na strunjanski plaži, je bila uresničena. Že velikokrat doslej obiskana, a tega dne je bila drugačna, čisto prazna, le dežne kapljice so se odbijale od tal, potke pa posipane z barvitimi jesenskimi listi.
Energija na avtobusu ni bila nič podobna vremenu. Dobro razpoloženi niti nismo spremljali vožnjo po Primorski avtocesti, ki pa je bila za šoferja zaradi vremenske situacije še bolj odgovorna. V zgodnjih večernih urah smo bili že tam, kjer smo najrajši.
Zapisala: Martina Klobučar


več fotografij
![]()