
OBISKI JUBILANTOV 2024

Jubilantka Leona Biber – Lea
Svoj 90. rojstni dan je praznovala gospa Leona Biber – Lea iz Topliške vasi v Dolenjskih Toplicah. V ponedeljek, 21.10.2024 smo jo obiskali na njenem domu in ji voščili za visok jubilej. S hčerko sta nas sprejeli in bila je zelo vesela našega obiska.
Ne glede na leta ji zdravje še vedno dobro služi, rada gre na sprehod po Toplicah in sama poskrbi zase, če pa zboli, ji hitro priskoči na pomoč hčerka, ki živi v Straži. Povedala nam je, da je bila pred mesecem dni v bolnici, ker je padla. Po dveh dneh je prosila zdravnika, če gre lahko domov, ker ji je bilo tam dolgčas, ker ni mogla brati knjige, reševati križank in gledati televizije. Ustregli so njeni želji, ji predpisali zdravila in ker ni bila poškodovana je lahko šla domov.
Nasmejana in zgovorna je pripovedovala, kam vse jo je vodila življenjska pot, saj devetdeset let je res veliko, a njeni spomini so še zelo živi. Rodila se je leta 1934 v Straži in njeno otroštvo je zasenčila 2. svetovna vojna, vzela ji je očeta. Mama je težko sama preživljala tri otroke, zato je morala ona, ki je bila najstarejša, oditi kmalu po vojni v gostinsko šolo na Bled in potem v službo. Delala je v različnih krajih po Sloveniji: v Dobrni, v Rogaški Slatini, v Kobaridu, v Portorožu, v Kočevju, v Zdraviliškem domu v Dolenjskih Toplicah in v Ljubljani. Nekatera obdobja v življenju so bila težka, najtežja pa je bila izguba njenih najdražjih. Pred nekaj leti ji je sestra Majna pomagala, da se je iz Kamnika preselila spet na Dolenjsko, kjer zdaj mirno živi, je pa še vedno aktivna, hodi v naravo, veliko bere, spremlja dogajanje doma in v tujini, …
Vesela je, ker ima zdaj blizu hčerko Zlato, vnuke in pravnuke, ki jo obiščejo in ji polepšajo dan.
Na fotografiji je v sredini gospa Leona, župan Franc Vovk in predstavnice Rdečega križa ter Društva upokojencev Dolenjske Toplice.
Marinka Primožič
OBISKALA SVA ANICO MLINAR
V septembru je Anica praznovala enaindevetdeseti rojstni dan. Včeraj sva jo obiskala v Penzionu Ivanež v Gabrju, kjer je sedaj. Prinesla sva skromno darilo DU, ji voščila vse dobro in zaželela zdravja. Obiska je bila zelo vesela. Takoj nama je povedala, da so imeli zjutraj že likovno delavnico, zdaj med najinim obiskom pa imajo razgibavanje. Po končanem obisku je želela iti na razgibavanje. Še prej pa sta nama skupaj z vodjo Penziona pokazali njihove likovne izdelke, ki krasijo steno jedilnice.
Milica Lukšič
NAŠA IDA
Vsako prvo sredo je v društvenih prostorih sestanek upravnega odbora, prostovoljcev, poverjenikov in vodij posamezni sekcij. Oktobrska sreda je bila malo drugačna.
Pred kratkim je namreč praznovala naša dolgoletna tajnica Ida okrogli jubilej. In začetke sestanka je bil namenjen prav njej. Pesem prisotnih in šopek sta jo presenetila ob vstopu v sejno sobo. Še na mnoga leta draga naša Ida, so bile naše želje.
Slavica Strajnar
90 LET ANTONA AVGUŠTINA
V nedeljo, 15. septembra je Anton Avguštin iz Podturna pri Dolenjskih Toplicah praznoval svoj 90. rojstni dan v krogu svoje družine. Naslednji dan so mu za njegov praznik prišli voščit župan Franci Vovk, predstavnika ZB za vrednote NOB Avgust Bradač in Drago Turk, predstavnici KORK Ivana Pelko in Joža Bevc ter predstavnici upokojencev Slavka Strajnar in Slavka Avguštin. V prijetni družbi je čas v pogovoru o minulih časih, sedanjih časih, pa tudi o problemih kar hitro minil. Ko sem ga isti dan popoldne obiskala, da bi mu tudi sama zaželela vse najboljše in zapisala nekaj njegovih spominov, mi je ves navdušen začel pripovedovati o dopoldanskem obisku. Res ga je bil vesel. Svoje spomine pa je začel obujati s svojem očetom.
Njegov oče Jože je bil doma v Podturnu na Avguštinovi kmetiji, po domače Pri Murnu. Bil je domoljub in se je takoj odzval klicu domovine. Ko so delali zaseko med Podturnom in Poljanami (s podrtim drevjem so namreč Italijanom zaprli cesto, da je bila neprevozna), je bil zraven. Nekdo ga je izdal in Italijani so ga zaprli v Belgijsko kasarno, kjer je bil določen za talca, ker pa je zbolel, ga niso ustrelili, so ga pa obsodili na dosmrtno ječo, kasneje so mu kazen znižali na 20 let zapora. Preživel je Rab in Gonars in iz Gonarsa prinesel domov čudovito izrezljan ustnik za cigarete, ki ga je izdelal sam. Ustnik danes hrani njegov sin Anton. Po vrnitvi iz taborišč, je njegov oče Jože takoj odšel v partizane.
Potem Anton utihne in verjetno v njem oživijo spomini na tisti kruti čas vojne in čez nekaj časa spregovori: »Bilo je zelo hudo in današnja mladina si tistega časa ne more predstavljati. Bili smo lačni, velikokrat prezebli, prestrašeni in večkrat smo se morali pred streljanjem in pokanjem granat umakniti na varno. Podobno se je godilo tudi partizanom. Spominjam se očeta, ki je odšel v partizane v lahki obleki in v čevljih s tankimi podplati. Zeblo ga je, ko je nastopila zima in zato mu je mama iz stare volne spletla nekaj novih oblačil. Partizani so veliko prezebali in spominjam se enega izmed njih, ki je šel mimo nas bos po snegu.
V šolo smo pred vojno hodili v Toplice, med vojno pa smo otroci iz Podturna zaradi varnosti hodili v šolo v Podturnu. Imeli smo le zvezek in majhen košček svinčnika. Da smo lahko s tem koščkom svinčnika pisali, smo ga potisnili v podaljšek narejen iz bezgove veje, ki smo ji odstranili stržen. V tej šoli nas je občasno učil partizan Šlibar, ki je prihajal iz Roga.
Ja, partizanom so pomagali tudi otroci, stari okoli 12 do 15 let. Moj starejši brat Jože Avguštin in Franc Tisovec sta ostala živa v akciji, ko je 5 otrok peljalo za partizane žito v mlin. Trije so umrli, ker so zapeljali na mino. Še pet let po vojni so viseli po vejah ob cesti koščki žakljevine in koščki oblek teh fantov. Njim v spomin stoji v Podturnu pri gasilskem domu lesen spomenik iz hrastovega lesa. Za spomenik sem na prošnjo Metoda Roma dal svoj že podrt in olupljen hrastov hlod. V zamenjavo sem dobil hrastove deske, ki sem jih porabil za popravilo svinjaka.«
Po osnovni šoli se je Anton takoj zaposlil na Gozdnem gospodarstvu, kjer je po opravljenem tečaju delal v roških gozdovih kot sekač 20 let. Trinajst let je hodil domov enkrat na teden, čez teden pa so delali od jutra do večera, si po vrstnem redu sami kuhali v enem loncu za vse (krompir, polento, fižol, včasih tudi kaj mesnatega – kar so jim za čez teden pripravili doma). Z navadno žago »švenkarico« je delal trinajst let. O težkem delu sekačev je prišel v Slovenijo češki režiser posnet film. Anton je bil eden izmed sekačev – igralcev v tem filmu. Med delovno dobo, v času socializma, je bil večkrat izvoljen v sindikalne organe in organe samoupravljanja v podjetju. Tu v teh roških gozdovih je Anton dočakal tudi pokojnino. Na bolniški je bil samo takrat, ko je moral po poškodbi kolena na operacijo. Posledica te poškodbe in operacije je bilo vnetje kosti in kostnega mozga. Na ponovni operaciji mu je zastalo srce in dr. Bajc mu je moral odpreti prsni koš, da so lahko masirali srce. Ostal je živ.
Ko se ozre na svoje življenje, je ponosen na delo svojih rok. Sezidal si je svoj dom, opeko zanj je delal sam, z ženo sta vzgojila tri pridne fante in sedaj ga že razveseljujejo vnuki. Pred šestimi leti mu je umrla žena in danes pri devetdesetih še sam skrbi zase. Ob pol sedmih zjutraj vstaja, sam si kuha, ob sobotah in nedeljah pa je pri sinu. Njegova žena je imela rada rože in zato zanje še vedno poskrbi. Včasih se odpravi v vinograd, prekontrolira sinovo delo v njem in posedi pred zidanico, ki je tudi delo njegovih in ženinih rok. Še vedno je sajenje paradižnika njegovo delo, spomladi pa je posadil tudi nekaj fižola in posejal koruzo, da jo bodo poleti in jeseni pekli. Pa je niso in zato jo bo moral sedaj »zružiti«.
Potoži o bolečinah v hrbtenici, a ga kljub temu včasih še dobijo z žago v roki pri podiranju kakšnega drevesa. Veliko bere, še posebej je navdušen nad Svobodno besedo. Pravi, da je v tem časopisu opisan čas, ki ga je doživel, v njem izve veliko stvari iz vojnih in današnjih dni. Niso mu všeč obrekovanja o Titu in to svojo misel utemelji: »To je bil človek, ki je vodil našo vojsko in človek, ki je znal povezati narode, verne in neverne ljudi v skupno državo.«
V meni pa je ta njegova misel zbudila vprašanje, ali bomo Slovenci uspeli najti človeka, ki nas bo uspel združiti.
Helena Miša Kulovec

90. let mame Katarine Mavsar iz Meniške vasi
Katarina Mavsar se je kot najstarejši otrok rodila na Ljubnu pri Uršnih selih. Imela je še 2 sestrici in 2 bratca. Njeno življenje ni bilo lahko. Že kot 10 letna deklica je izgubila mamo in prevzela odgovornost za vzgojo svojih sorojencev kot prava mama. Odraščala je namreč v družini, kjer je bilo delo vrednota.
Leta 1957 se je poročila z Mavsar Jožetom in rodili so se jima štirje otroci. Lepo je skrbela za svojo taščo Elizabeto, ki je bila zelo bolna in nemočna. Njeno največje veselje v življenju so bili njeni otroci in kasneje vnuki. Za njih je vedno spekla najboljša jajca na svetu in pripravila najboljši štrudelj. Bila je najboljša kuharica in jih je razvajala kakor je le zmogla. Zelo rada je delala na njivi, ki je bila vedno vzorno obdelana. Iz veselja do dela in ljudi ni nikoli odklonila pomoči sovaščanom pri raznih opravilih in imela je vedno prijazno besedo za vsakogar, ki ga je srečala. Bila je zelo družabna, rada se je družila, plesala na veselicah in pela.
Življenje pa se je obrnilo na glavo, ko jo je pri 75 letih omejila bolezen. Postajala je čedalje bolj odvisna od pomoči bližnjih. Kljub temu ostaja vedra in s hvaležnostjo sprejema pomoč hčerke Sonje, njenega moža Bojana in vnuka Luke. Danes jo najbolj razveseljujejo pravnuki, ki jo vsakodnevno obkrožajo s svojo igrivostjo in živahnostjo. Rada posluša glasbo in zraven tudi zapoje, ko sliši kakšno domačo, njej znano vižo. Čeprav njen spomin sčasoma čedalje bolj peša, se spomini iz mladosti v njej še vedno prebudijo. Takrat postane spet tista prava mama Katarina.
Prav na njen rojstni dan pa smo jo obiskali tudi župan Občine Dolenjske Toplice Franc Vovk, predsednik OOZB DT Avgust Bradač, predstavnica KORK Ivana Pelko, poverjenica DU DT Martina Makše Fink in predsednica DU DT Slavica Strajnar. V prijetnem vzdušju smo poklepetali in slavljenki polepšali dan in s tem tudi praznovanje. Mama Katarina, zelo smo veseli, da je tako lepo poskrbljeno za vas in vam želimo še naprej vse najlepše in najboljše!
Slavica Strajnar
26. 8. 2024 je praznovala častitljivih 90 let Marica Avguštin iz Občic pri Dolenjskih Toplicah. Na lep, sončen ponedeljek smo ji šli »voščit« tudi župan Občine Dolenjske Toplice Franci Vovk, predstavnica KORK Ivana Pelko, poverjenica RK Fanika Avguštin in predstavnica DU DT Slavica Strajnar. Lepo urejena, v rožnati opravi nas je pričakala pred hišico, s svojimi hčerami in »tamlado«. Nihče ji nebi prisodil 90 let.
Marica se je rodila v slovensko – kočevarski družini. Med vojno 1941 – pozimi, so bili preseljeni na Štajersko v Kompolje pri Boštanju. Po koncu vojne pa so se vrnili v Belo krajino v vas Vrčice. V Črnomlju se je priučila za šiviljo. V službo ni hodila, vendar ji je znanje prišlo prav pri skrbi za svojo družino. Mlada se je poročila s Križe Jožetom. Rodila je štiri hčerke, v zrelih letih pa še sina. Hčerke so se kmalu odselile in si ustvarile družino, sinu pa je prepustila domačijo. Tako je dobila 10 vnukov in 13 pravnikov. Leta 1976 je ovdovela.
Ponovno se je poročila leta 1982 z Jožetom Avguštinom. Ustvarila sta si domek na hribčku s pogledom na Kočevski rog, kjer še danes prebiva. Po 20 letih je znova postala vdova. Vedno je uživala v drobnih stvareh. Vsak dan, do lani, je hodila na sprehod do Riglja, nabirala gobe in druge gozdne sadeže, zimske dneve pa si je krajšala s pletenjem kap in rokavic za vnuke. Vedno je bila obdana z rožicami, saj je uživala ob cvetočih rastlinah. Kaktusi so ji vračali ljubezen s poplavo cvetov. Bila je zelo ponosna na njih. Njena ljubezen so tudi mucke, ki ji krajšajo dneve. Tudi brala je zelo veliko, a žal se ji je vid poslabšal in tudi volje ni več. Malo ji že pešajo moči.
Še vedno pa je najbolj zadovoljna, da je v svoji hiški in je vesela vsakega obiska. Otroci jo redno obiskujejo in poskrbijo zanjo. Je zelo skromna in hvaležna že za majhne pozornosti. Prijetno smo poklepetali in obujali spomine.
Draga Marica, želimo vam zdravja, optimizma in da bi bilo še naprej tako lepo poskrbljeno za vas! Iskrene čestitke!
Slavica Strajnar
Veselo praznovanje 90. rojstnega dne naše Marice – Marije Šercelj
Kdor živi 90. let ima zakladnico zgodb o svojih doživetij, ki so bila lepa in manj lepa. Šola življenja je bila polna težkih preizkušenj, odrekanja, potrpljenja in lepih spominov. Našo Marico Šercelj, ki je v četrtek, 23.5.2024 praznovala svoj visoki jubilej sva obiskali, predstavnica Rdečega križa Ivana Pelko in Marinka Primožič v imenu Društva upokojencev Dolenjske Toplice.
Marica živi v domači hiši s sinom Janijem in njegovo družino v Dolenjskih Toplicah. Njeno največje veselje je edini vnuk Jani, ki ga ima zelo rada. Težko hodi, sama ne more iz hiše, a še vedno skrbi za balkonske rože, ki lepo cvetijo in jo razveseljujejo. Iz pogovora sem izvedela, da spremlja vse novice in dobro pozna dogajanja v domovini in po svetu. Ker ne more od doma jo zelo razveseli vsak, ki jo obišče. Gostoljubno ga sprejme in pogosti. Tudi mi smo nazdravili in poleg drugih dobrot se posladkali z odlično domačo potico, ki jo še vedno sama zamesi in speče.
Zaželeli sva ji še veliko zdravja in vse dobro!
Marinka Primožič
Ob visokem jubilelju 91. rojstnem dnevu smo obiskali našega Jožeta Pršina. Voščili smo in zapeli Vse najboljše … nazdravili smo z domačim cvičkom in jabolčnim sokom, ki ga še sam prideluje v vinogradu na Ljubnu. Prijazna žena Cilka nas je postregla z dobrotami iz Pršinove kmetije in povedala, da je vse dobrote spekla “ta mlada” Patricija. Ob zanimivih zgodbah iz mladosti nam je Jože zaupal tudi nekaj modrosti, kako ostati zdrav in aktiven tudi v starosti. Želimo vama še na mnoga leta!
Marinka Primožič

