Tonetu v slovo
Poznal sem te vsaj 50 let, a bolje pred dobrimi sedmimi leti, ko sem na željo topliških upokojencev organiziral pohodniško skupino. Na moje veselje si bil med prvimi udeleženci. Celih sedem let smo skupaj osvajali gore po vsej Sloveniji, ki jih do tedaj nisi poznal. Bil si gams v pravem pomenu in vzor vseh nas, kajti tvoja mehka hoja je bila nekaj posebnega. Vse ovire si premagoval z tako lahkoto, da si marsikdaj pozabil na osnovne zakonitosti zahtevnosti poti. S tem mislim predvsem na odklanjanje tekočine, ki je v tem svetu še kako pomembna. Spomni se na Kepo v Karavankah, ki pa te je naučila kako se ne dela. Večkrat sva imela ravno to temo med pohodom. Kot človek si bil vsekakor drugačen od nas. Nisi se silil v ospredje, nisi znal pojamrati, nobena pot ti ni bila pretežka in marsikatero doživetje iz tvojega življenja sem slišal ob klepetu med pohodom. Mislim, da si se še bolje počutil med nami kot najstarejši član, ker si delil lepote tudi z svojo hčerko Anjo.
Tudi na Triglav si imel željo priti vendar si se odločil mene in Pečjak Marjana počakati na Kredarici ker se nisi počutil najbolje. A nekaj sva videla po povratku z vrha kar nisi mogel skriti namreč solze, ki jih nisi mogel zadržati. Tone osebno sem te še toliko bolj cenil, ker si znal gledati tisto kar nam je narava nudila. Nasvidenje Tone od vseh nas iz Planinske skupine Društva upokojencev Dolenjske Toplice.
Marjan Markovič
