Z VLAKOM V POSTOJNI IN VLAKCEM V POSTOJNSKI JAMI
Topliški seniorji smo že kar pogrešali naša potovanja. Zadnji vlak nas je v oktobru odpeljal v knežje mesto Celje, potem pa, zatišje v teh negotovih časih.
Pa smo se spet opogumili. Skupaj s Slavko, s katero bova v bodoče načrtovali naše izzive, sva se odločili za ogled Postojnske jame. Kot po navadi, se nas je na železniški postaji v Bršljinu, zbralo lepo število. Skoraj kot osnovnošolci veseli in razigrani smo prispeli v Ljubljano, presedli na Inter city vlak in dobesedno oddrveli proti Primorski. Le nekaj besed smo si izmenjali in že smo bili v Postojni.
Železniška postaja v Postojni je na vzpetini, Postojnska jama pa skoraj na drugem koncu mesta. Tako nas je čakal spust po 120 tih stopnicah v mestno jedro, sprehod po lipovem drevoredu in po 30 minutah hoje smo bili na našem cilju.
Časa smo imeli dovolj, da smo si privoščili kavo, se malo pogreli v prijetnem ambientu in se ob dogovorjeni uri odpravili do vhoda v jamo. Seveda brez fotkanja ni šlo in nastali so tudi lepi spomini. Po vseh urejenih formalnostih od preverjanja PCT, vstopnic, in seveda da smo Slovenci, saj je bilo kar nekaj tujih turistov, ki so potrebovali vodenje v tujem jeziku, so nam dodelili prijazno vodičko in naše potovanje v čudoviti svet podzemlja se je začelo.
Jamski vlakec nas je po prvih dveh kilometrih, skozi nekaj narejenih in nekaj naravnih rovov, zapeljal skozi Gotsko in Kongresno dvorano do Velike gore, kjer smo izstopili. Vodička nam je predstavila zgodovino in nastanek jame in podatek, da je jama stara 3 milijone let je nepozaben. Sledil je majhen vzpon na Veliko goro, nadaljevanje poti čez Ruski most v špagetno, belo in rdečo dvorano mimo najznamenitejšega kapnika ter simbola Postojnske jame – Briljanta. Težko je opisati navdušujoče rove, prehode in spektakularne dvorane, kjer se v tišini slišijo kapljice vode, ki ustvarjajo neskončno parado kristalnih oblik. Na nekaterih mestih se odpirajo prava podzemna nebesa in dvigajo gore kot na površju. Vračali smo se mimo človeških ribic in ogled čudovitega pravljičnega sveta zaključili z vstopom na vlak in vrnitvijo na površje.
Po eni uri in pol potovanja, po teh naravnih lepotah, nas je zunaj pričakal sonček. Vračali smo se v mesto, ki je bilo v hladnem in vetrovnem dnevu precej prazno in puščobno. Ob dogovorjeni uri smo bili skupaj na železniški postaji in čakali na naš povratek.
S Slavko sva bili veseli, da nama je, in vsem nam, uspelo prekrasno doživetje Postojnske jame. Na poti domov smo se, prijetno utrujeni, že spogledovali z novimi izzivi. Se vidimo spet v marcu. Kam se bomo odpeljali boste našli v napovedniku Vrelca in na spletni strani društva https://dudolenjsketoplice.si/. Midve se že veseliva.
Martina Klobučar