BOŽO MIKLIČ – 90 LET

GOZDAR PO SRCU

Malokdo je tako srečen, da že kot majhen fant ve kaj ga zanima in  privlači in si želi to delati tudi v svojem poklicu. Tak je  Božo Miklič, ki je v sredo, 8.1.2020, praznoval svoj 90. rojstni dan. V Trebnjem, kjer sedaj živi so ga obiskali župan Franc Volk, predsednica KORK Dolenjske Toplice Ivana Pelko in predstavnik DU Jože Lukšič. Izročili so mu darila, mu čestitali in prijetno poklepetali. Beseda je nanesla tudi na mladost in službovanje v Podturnu.

Božo Miklič se je rodil v vasi Karteljevo nekaj kilometrov od Novega mesta, blizu gradu  Hmeljnik. V družini je bilo osem otrok, štiri dekleta in štirje fantje. Eden od njih je kmalu umrl. V mladosti je moral  kar precej delati. Rad je očetu  pomagal.

Očetov dober prijatelj je bil gozdar z gradu Hmeljnik. Mali Božo je velikokrat spremljal v očeta v gozd, ga že tedaj vzljubil in vedel kaj hoče v življenju početi. Osnovno šolo je obiskoval v rodnem kraju, nadaljeval je na lesni šoli in kasneje gozdarski šoli. V začetku 60. let je zaključil šolanje ob delu na srednji gozdarski šoli. Služboval je v različnih krajih po Sloveniji,  med drugim tudi v Soteski, kjer je bil vodja žage. Lesarstvo ga ni privlačilo. Zelo si je želel v gozd. Službo gozdarja je dobil na Gorjancih in tam ostal pet let in pol.  Bil je tudi   lovski čuvaj.  V tistem času je bilo veliko divjadi na Gorjancih, življenje je bilo težko, zato se je pogosto srečeval tudi s krivolovom. Leta 1958 je prišel delat v Podturn. Poročil se je leta 1953 z dekletom Štefko iz Podturna, ki je žal že pokojna. V zakonu sta se jima rodila Drago in Ljubica. Zdaj ima štiri vnuke. Življenje mu ni prizanašalo, saj je  mlad umrl sin Drago. V mladih letih si je Božo poškodoval roko. Med vojno so otroci razkopali italijansko bombo. Ko je posegel, po detonatorju, je počilo in mu raztrgalo desno roko. Poslali so ga k partizanskemu bolničarju. Tu so mu brez narkoze odrezali prste. Kasneje so mu pomagali v novomeški bolnišnici. Je 60%  civilni invalid vojne.

Zdaj živi v varovanem stanovanju v Trebnjem. Ni mu hudega . Spoznal je nekaj prijateljev s katerimi se pogosto druži ob dopoldanski kavici in obveznem klepetu. Rad je seznanjen z novicami doma in po svetu, zato veliko bere. Naročen je na kar nekaj časopisov in revij. Z dogajanjem je na tekočem. Ko se ozre nazaj, pravi, da je vesel, da je svoje delo opravljal z veseljem in pošteno. Vozi avto,  ima še vedno vozniški izpit. Ima dober spomin.

Zelo je bil hvaležen za obisk ob visokem jubileju. Rekel je, da je vesel darila, vendar je največje darilo  obisk. Posebej vesel je bil Jožeta Lukšiča, saj sta bila sodelavca 20 let.

Milica Lukšič