MARJAN SAM NA ZASNEŽENI MOJSTROVKI
Zimska pravljica
Ljudje smo si resnično različni, ko se pogovarjamo o vremenu – enim paše tako kot je sedaj, drugi pa prisegajo na pobeljeno naravo, ki je bolj zdrava. Jaz ljubim sonce, sneg imam tudi rad, zato sem si ga šel pričarat kar v visokogorje. Le v julicih ga je dovolj in še to nad gozdno mejo. V četrtek sem sklenil iti na Malo Mojstrovko 2332m visoki vrh. Že dolgo je tega, ko sem bil nazadnje pozimi na tem vrhu in priznam da sem imel kar nekaj treme predvsem zaradi razmer v smislu snežne podlage pa še čisto sam sem se lotil ture. Vreme je bilo res kot za bogove, kot je napisal nekdo na facebook, tam nekje pod Mangartom. Dobro opremljen sem krenil iz Vršica in kar takoj z derezami, kar mi je dalo vedeti, da bo snežna podlaga zelo trda. Prve korake me je sonce kar malo preveč grelo a ne za dolgo, kajti na (strehi) gore je že začelo pihati. Višje sem prihajal, bolj se je veter krepil, a to me ni prav nič motilo kajti za obleč sem imel dovolj in tudi čaj v termovki je ohranil toploto. Priznam, kar precej energije mi je pobral pristop, a na vrhu je bilo že vse pozabljeno. Popolnoma sam sem občudoval vse okoli sebe, nepopisna lepota, še gorske kavke me niso obiskale, poklical sem le ženo , ki je prav takrat prišla iz Kranjske gore v Tamar. Mir in samo mir okoli mene še vetra nisem slišal, tako me je prevzela lepota. Počasi sem se obrnil in krenil v dolino vedoč, da moram biti previden, kajti bil sem sam! MM
