NA VRHU 2472 M VISOKEGA ŠPIKA
V torek, dne 28. julija smo topliški upokojenci dosegli velik, če ne največji pohodniški uspeh. Osvojili smo markantno goro v martuljški skupini, ki jo lahko občuduje vsak, ki se pripelje v kraj Martuljek. Enkratna piramidasta gora vzame marsikateremu dih. A le tisti, ki ga poznajo vedo, da je dostop za nesmrtnike iz doline Krnice, stena pa je rezervirana za vrhunske alpiniste. Za ta vrh sem se odločil že lansko leto in se tudi upal, še posebno, ker smo osvojili pred tem kar trikrat Triglav in tudi zahtevni Jalovec 2645 m. Po dobrem razmisleku sem obvestil 14 članov planinske skupine za katere sem ocenil, da so sposobni podviga. Prijavilo pa se je pet članov. Da boste imeli dovolj pijače in malico za dvakrat sem jim naročil, kar pa se tiče težavnosti nisem omenil nič drugega kot to, da pot ni tehnično zahtevna, potrebuje pa res dobro kondicijsko sposobnega človeka. Je pa res da sem tudi jaz pozabil na nekatere detajle čeprav sem bil na Špiku pred tem že šestkrat . Pa vseeno sem zaupal v skupino pred katero je čakala kar 11( enajst ) urna avantura. Vreme je bilo kot nalašč za turo, ob enem pa je bilo najbolj pomembno, da smo krenili od koče v Krnici zgodaj in ujeli prve ure hoje v senci. Špik je gora, ki jo je potrebno osvojiti v enem zamahu, kajti vmes ni nobene koče ali bivaka. Lepo nam je Šlo skoraj vso pot, le čutiti je bilo takoj ko je nas začelo greti vroče sonce, da ne bomo imeli pijače v izobilju. Malicali smo na dobri polovici poti a sem šele tu ugotovil kako bolj strma pot je pred nami. Človek res hitro pozabi pa se letom primerno je treba upoštevati. Po šestih urah smo stali na vrhu vmes pa smo si privoščili se malo krčev. Dokaz, da je potrebno za goro GARATI. Da smo bili srečni ni potrebno omenjati, razgled da prevzame, roke si bomo pa stisnili ko bomo na varnem iz vseh jeklenic. Sestopali smo previdno saj so bile noge težke in tudi malicali nismo še enkrat, ker sem ocenil, da imamo premalo tekočine in je bila zato pomembna vsaka minuta. Saj smo vse v koči nadoknadili, kjer smo bili od sreče kar malo otročje razposajeni – saj smo si to tudi zaslužili. Zaslužijo pa si tudi, da jih poimensko naštejem, ker dobro vem, da je osvojiti Špik pri plus 60 letih zavidanja vreden podvig: Vida Šenica, Danica Zupančič, Franci Bučar, Cveto Zupančič, Marjan Pečak in jaz, ki sem presrečen, da se je zgodba srečno končala. Marjan Markovič
