NAŠ PANORAMSKI RAZGLED IZ PRŠIVCA NA 1761M
Fotografije Marjan Pršivec, 26. 8. 2020
Saj ne morem verjeti, da se je prijavilo za ta pohod kar 35 članov planinske skupine med katerimi so bili tudi nasi zananci. Kar z devetimi avtomobili smo se podali na našo pot, ki je vodila najprej do Bohinja in nato malo višje do planine Blato. Za en velik razred je naša skupina krenila proti planini pri Jezeru, kjer sem predvsem skrbel, da bi hodili čimbolj strjeno, ker iz prakse vem, da ni lepšega občutka kot ta, da je kolona čim manj raztrgana. Naš prvi cilj je bil tako na koči Pri jezeru, kjer upam ni bilo pohodnika, ki nebi občutil energijo planinskega raja. Po kratkem postanku smo zagrizli v strm a ne predolg klanec, kjer je nas pricčkala še ena lepa planina Viševnik. Čeprav planina ne nudi razgleda je vseeno nekaj posebnega predvsem za tiste, ki imajo radi mir in tišino. Mi pa smo v dolgi koloni nadaljevali malo gor pa malo dol proti našemu končnemu cilju, ki se je po dobri uri res prikazal. Panorama, da vzame dih. Pod nami kot iz aviona pogled na Bohinjsko jezero, za nami Triglav in njegovi sosedje, le pogled preko jezera, kjer se bohotijo bohinjski vršaci so preprecili gosti oblaki. Vsak posebaj se je prepustil užitkom narave za nekatere tuje pohodnike smo bili celo malo preglasni ali pa preveč na kupu. Kdo bi to vedel , vem le da smo uživali in le to steje. Na povratku smo se za dalj casa ustavili še enkrat pri koci, kjer sem nenehno pogledoval proti Debelemu vrhu, ki se bohoti nad jezerom in še čaka kot eden redkih, ki se čaka na moj obisk. Mogoce je bila za nekatere tura prezahtevna, a jaz tega ne vem, ker v Bohinjski Bistrici, kjer smo se se enkrat ustavili na kavi tega nisem opazil. Je pa bil ta pohod vsekakor rekorden po stevilu udeležencev. Na koncu bi rad poudaril se eno misel, ki me spremlja vsa leta od kar se družimo. Želim si, da bi hodili naši pohodniki v gore iz ljubezni do njih in narave in ne da bi se testirali koliko so sposobni in kaj zmorejo. Lp MM (Marjan Markovič) in kmalu spet kje drugje.
