
POTOPISNO PREDAVANJE UGANDA
V torek, 14.1. 2025, smo poslušali predavanje o Ugandi. Predavatelj dr. Franci Kokalj je lani postal AMBASADOR UČENJA. Kot zdravnik se vse življenje uči in tudi uči. Uči se na potovanjih in svoje znanje deli z nami. Pravi, da učenje ni samo branje knjig in hoja v šolo. Učenje je življenje in če ga jemlješ tako, se dogaja vsak dan. Vedno, ko predava dr. Kokalj, je sejna soba V KKC polna poslušalcev. Tudi tokrat nas je bilo 50.
Iz Istanbula so letalom potovali v glavno mesto Ruande Kigali, ki ima mednarodno letališče. Mesto in cela dežela sta zelo čista. Življenje tu je poceni, hrana je dobra. Imajo urejen promet Ni veliko industrije. Tu so polja kave, čaja in sladkornega trsa. Imajo nacionalne parke.
Potovanje so nadaljevali v Ugando. To je neobalna država v Vzhodni Afriki. Meji na Kenijo, J. Sudan, Vzhodni Kongo, Ruando, Tanzanijo in južni del vključuje Viktorijino jezero. Leži na območju afriških velikih jezer (6) in v porečju Nila. Pokrajina je raznolika. Tu so vulkanski griči, gore in jezera. Viktorijino jezero je drugo največje sladkovodno jezero na svetu. Tu je deset narodnih parkov, 60 zavarovanih območij in rezervati divjih živali. So pa tudi farme divjih živali – nosorogov. Imajo rodovitno zemljo, zaloge nafte in zemeljskega plina. Razvit je turizem, ki je usmerjen v lepo pokrajino, bogato biotsko raznovrstnosti in temelji na fotosafarijih (gorske gorile, ptiči- 1073 vrst, šimpanzi, antilope, vodni konji, sloni,….).
Srečali so se s Pigmejci ali ljudstvom Batwa. Prej so živeli v gozdovih nacionalnih parkih. Zaradi zaščite gozda so jih preselili na rob gozda. To so prvotni naseljenci dežele. So nabiralci zelišč, plodov in lovci. Zdaj so njihovi plesi pomemben del kulturne dediščine za turizem.
Severno od jezer je hriboviti del, ker je visokogorska džungla na višini 2800 m. Tu je močvirje in deževni gozd. Skupina popotnikov se je tja odpravila na 7 – dnevni trekng. Hodili so po neprehodnem delu gozda. Vodnik je z mačeto izsekaval pot. Sedem dni so hodili po džungli po približno 17 km od 8 do 10 ur na dan. S seboj so imeli nosače, da so nosili šotore, vso hrano in pijačo, oblačila in še druge stvari, ker so bili sredi nič. Vsak dan so na novo postavili tabor. S sabo so imeli dobrega kuharja, ki je pripravljal izvrstno hrano. Teren za hojo je bil močvirnat. Hodili so v škornjih. Vodnik je moral večkrat pokazati kam naj stopijo. Če so napačno stopili, so se takoj pogreznili do kolen. Zelo je bilo vlažno in tudi deževalo je posebej 6. dan Sedmi dan so se vrnili v civilizacijo. Vsi so si želeli pod tuš. Pohod je bil dober . Niso dosegli željenega vrha Margherita. Kljub temu so se imeli lepo.
Tudi nam poslušalcem je bilo prijetno.
Upokojenske poti
Avtor besedila: Milica Lukšič
Avtor fotografij: Janko Ravbar, Marinka Primožič


