Društveni pohodi

V DRUŽBI JE DEBENEC ŠE LEPŠI

Prvega letošnjega društvenega pohoda na Debenec ( 547 m)se je udeležila lepa skupina pohodnikov. Ker so objave aktivnosti društva javne in dober glas seže v deveto vas, se nam je priključila skupina pohodnikov Društva interesnih dejavnosti društva upokojencev Novo mesto. Lepo je srečati stare in spoznati nove prijatelje. Zagotovilo za lep dan, je bilo sončno, mrzlo jutro in seveda cilj pohoda, ki ga večina še ni osvojila.

Vlak nas je pripeljal do Mirne, kjer smo si v Gostilni na Obali privoščili kavico, se dogovorili za malico ob zaključku pohoda . Vida in Jože Novinec sta pot prehodila, zato ni bilo dileme, da bi se izgubili. Hoje s postanki je bilo tri ure po lahki, označeni poti. V glavnem smo hodili po gozdnih poteh, med vinogradi, nazadnje pa kar strmo na razgledni hrib. Ob poti smo opazili lepo obnovljeni dvorec v Zapužah , ki je prvič omenjen 1578. Danes je predelan v stanovanjsko hišo. Na vinogradniškem območju Reber in Stan , smo se veselili kot otroci zimske idile, ki je že prava redkost v teh časih.  Novo odprti Hram vinogradnikov Mirne, kjer lesena skulptura brentača nudi pijačo, popestri to območje. Vendar je zdaj verjetno preveč mrzlo zanjo , zato smo si privoščili raje čaj iz nahrbtnika. Na bližnji brajdi grozdje čaka na ledeno trgatev. Strma cesta nas pripelje do vasi Debenec z lepimi razgledi na KSA, Posavsko hribovje in Mirensko dolino.  Nad vasjo je Dom Plaz, ki je odprt ob vikendih .Debenec privablja  nešteto pohodnikov. Organizirani so tradicionalni pohodi in srečanja, posebno vsako leto 1. maja . Tu je tudi obeležje polpretekle zgodovine. Povratek je sledil po isti poti na izhodišče, s postankom in okrepčilom v Gostilni na obali. Z vlakom nazaj v Novo mesto, napolnjeni z mladostno energijo in načrti za nova srečanja.

Vsem pohodnikom želim jasne razglede, spokojne misli in zanesljiv korak! Za konec še eno lepo misel o gorah, hribih..

»Gora ni rekreacija, ampak hrana za dušo. Veliko ljudi tega namreč ne razume. Gora kot gora. Hrib kot hrib. In neskončna hoja v breg. Ampak tisti ob meni razumejo. Razumejo izziv, ki ga gore predstavljajo. Razumejo, kaj pomeni zgodaj vstati. In razumejo, kaj pomeni, ko se podaš na vzpon. Težji ali lažji. To ne igra vloge. Na oba moraš biti 110 % pripravljen. Razumejo tisti občutek sreče, ki te preplavi ob osvojenem vrhu. Občutek, ki je poplačan z najlepšimi pogledi. Pogledi, ki segajo čez globoke doline. V neskončnost. Pogledi na sosednja hribovja in vrhove. Na vrhove, ki včasih izginejo v oblakih ali megli. In potem pride trenutek. Trenutek, ko na vrhu usmeriš pogled nekam v daljavo. In se brez besed razumeš. Ta vrh bo naš naslednji. Takrat tvoj srček preplavi občutek topline. Kajti kljub temu, da je čas, da se vrneš v realnost, veš, da te kmalu čaka ponovni vzpon. Sreča, kajne?« Tjaša Šanta

Elica Pavlič

 

več fotografij

Loading

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja