STENE SVETE ANE IN RIBNŠKA TROJKA
Torek, 13.5.2025, dan kot naročen, smo izkoristili za društveni planinski izlet na poraščen hrib nad Ribnico , na Stene Sv. Ane, 964 m . Ker čas ni naš gospodar in imamo možnost brezplačnega prevoza, smo se do Ribnice zapeljali z vlakom. Vlak ima zamudo, vmes nadomestna vozila, pri prestopu ti odpelje pred nosom. Vse to v trenutku spremeni časovnico, a to ni pokvarilo razpoloženja udeležencev.
Z železniške postaje v Ribnici,čez industrijsko cono, smo dosegli naravoslovno , označeno planinsko pot. Pot vodi po gozdu, označena s trinajstimi informacijskimi tablami, ki nas seznanjajo z naravno in kulturno dediščino Male gore. V začetku položna , mimo Doma jamarjev pri Francetovi jami, mimo kmetije Seljan, se postopamo vzpenja , strmo do cerkvice Sv. Ane,iz 16.stol.,ki jo omenja že Valvazor v Slavi. Pod njo je bilo v 15. stoletju kresišče kot del “ognjenega telefona”, ki je potekal od Vinice v Beli krajini do Ljubljane in je obveščal o turških napadih. Sicer ima vrh Svete Ane še precej starejšo zgodovino. Že v halštatski železni dobi, približno 1000 let pred našim štetjem do časa zasedbe Rimljanov, je tu stalo utrjeno gradišče. Vrh je razgleden, s pogledi na Stojno in Veliko goro, na okoliške hribe ter Ribnico in Kočevsko-Ribniško podolje . V bližini je planinska koča Svete Ane na Mali gori. Nadaljevali smo do vrha, kjer je manjši opazovalni stolp, ki je bil postavljen za potrebe zemljemerstva. Vrh ima vpisno skrinjico in žig. Po sestopu , lepa pot vodi proti Grmadi in Sten Sv.Ane, kjer se z klopce ljubezni ponujajo čudoviti pogledi na KSA, zasavske hribe, Trdinov vrh, na Struge…Povratek je sledil po isti poti, s postankom v Domu jamarjev. Za opravljeno pot, dolgo tri ure, opravljenih 15 km hoje, smo si privoščili nagrado. Prijazni domačini, so nam postregli njihovo specialiteto trojko in sladico. Mi pa smo jim zapeli našo priljubljeno pesem,himno pohodnikov DU Dolenjske Toplice,ki je presenetila tudi številčno skupino pohodnikov iz okolice Ljubljane.
Pod vtisi lepega dne smo se s starim vlakom pripeljali v Novo mesto. Vendar veseli, da lahko hodimo , se družimo in širimo smeh in pozitivnost. Ni pomembno koliko vrhov smo osvojili, kako hitro… kvaliteta pohodništva je, da znamo tudi opazovati, se zliti z naravo in da nam je to v užitek.
Elica Pavlič
