TRDINOVA POT 1. – 14. DEL
DU Dolenjske Toplice: 14. etapa Trdinove poti
V želji, da izpeljemo Trdinovo pot še v novembru, si etape sledijo kar na dva tedna. Predzadnjo etapo je 18 pohodnikov izpeljalo v četrtek, 30.10.2025 in sicer od Leskovca (Cerod) do romarske cerkve Sv. Marije na Trški gori.
Jesen je za mnoge najlepši letni čas. Dnevi se umirijo,gozdovi zažarijo, ko narava ponovno zaživi .Vabi nas na sprehod, pohod , ki je priložnost za sprostitev in odlične poglede, ki jih tako radi fotografiramo.
Nasmejani obrazi pohodnikov v novih majicah Trdinove poti, so zagotovilo za lep dan. Vreme je bilo naklonjeno, le nekaj dežnih kapelj smo bili deležni. Najlepša je bila hoja po gozdnih poteh, po živobarvni preprogi listja, ki je prijetno šumelo pod nogami. Razveselili smo se jurčkov in cvetja nežnih ciklam, ki so polepšale to preprogo narave. Pot je vodila mimo dveh gradov, Grada Otočec in Starega grada. Oba z bogato zgodovino , eden odprt kot sodoben hotel, drugi obnovljen, prekrit, sicer bi bil prepuščen propadanju kot veliko slovenskih gradov. Grad Otočec , s pravljično podobo z obzidjem, čudovito dopolnjuje lep park, ki nudi možnosti neštetim sprehajalcem . Posebno lepa je pot do Struge, kjer je golf igrišče. Grad Otočec je prejemnik prestižne nagrade Michelin Key , z izjemnim oblikovanjem,arhitekturo, kakovostjo storitev in edinstveno osebnostjo so prepričali ocenjevalce. Nadaljevali smo po desni strani reke Krke, prečili most v naselje Otočec in si v piceriji privoščili postanek . Ob pijači, malici iz nahrbtnika smo se pomenili o naših prihodnih aktivnostih. Nato hoja deloma po asfaltu, čez naselje,potem pa po strmi poti do Starega gradu, od koder je lep razgled na Gorjance in Kočevski Rog. Informativna tabla ponudi vse podatke gradu, ki se prvič omenja 1230. Bil je v lasti oglejskih patriarhov, pozneje je bil eden od lastnikov oče Janeza V. Valvazorja. Med vojno je bil požgan in po njej obnovljen, je spomenik kulturnega pomena v lasti Krke, tovarne zdravil, Novo mesto. Kraška jama na bližnji domačiji Beceletovih je med roško ofenzivo nudila zadnje zavetje Vinku Paderšiču in njegovim tovarišem.
Prečili smo leseno brv čez potok Lešnico, se čez gozd in travnik povzpeli do začetka vasi Črešnjice. Sledi makadam, ki nas pripelje med vinograde, zidanice zopet na asfalt in nato strmo do cerkve na Trški gori( 429 m).Tu so tudi štiri več kot sto let stare lipe , spomenik Lojzetu Slaku , lepi pogledi in še kaj. Dveh današnjih žigov nismo dodali, ker niso bili na razpolago.
Zaradi logistike prevoza, smo se med vinogradi spustili do Bajnofa, kjer smo zaključili lep dan v razgibani pokrajini travnikov, vinogradov, prostranih gozdov, reke KRKE.., KJER SMO DOMA.
Elica Pavlič
DU DOLENJSKE TOPLICE : 13 .etapa Trdinove poti
Jesenske barve v naravi kar vabijo na sprehode in pohode. Narava se umirja, listi žarijo v odtenkih rumene, oranžne in rjave, v zraku pa diši po kostanju. Je eden najlepših letnih časov, ko vsak list postane cvet. Tak dan smo imeli udeleženci 13. etape Trdinove poti.
V mrzlem jutru smo se zbrali pri Kartuziji Pleterje, vsi nasmejani in veseli ponovnega srečanja. Pot nas je vodila po asfaltiranih, gozdnih poteh, mimo zaselka Vratno, nato spust do potoka Kobila, ki smo ga prečili, čez travnik do vasi Mihovo. Domiselni smerokaz nas je usmeril desno, strmo med vinogradi do Kire, do gradu Prežek, ki se prvič omenja v 13.stol. V začetku 19.stol. ga je imel v lasti Andrej Smole, pri katerem sta se pogosto mudila dr. France Prešern in Anastazij Gruen. Grad ima bogato zgodovino, na gradu je spominska plošča,ki priča o pomembnih dogodkih med NOB. Med potjo smo z zanimanjem opazovali lepo urejene domačije, tudi stare, lesene hiške. Niti kostanju se nismo odrekli, nekaj smo ga nabrali za domov. Pred gradom smo pozirali v majicah, z prelepim logotipom Trdinove poti v izdelavi Marka Pršine. Majice bomo s ponosom nosili, saj bo za spomin na prehojeno Trdinovo pot. Čakajo nas sicer še tri etape, ki jih nameravamo prehoditi še letos.
Označena pot nas je vodila proti Cerovemu logu. Na začetku vasi je grad Vrhovo,sezidan v začetku 14.stol. V njem se je 1687 drugič poročil zgodovinar Janez Vajkard Valvazor. Kmalu smo se ustavili pri Gracarjevem turnu, kjer je Janez Trdina tudi napisal Bajke in povesti o Gorjancih, saj je bil v 19. stoletju njegov lastnik pobratim Janeza Trdine Karel Dragotin Rudež. Po vojni je bil grad deloma obnovljen in zaščiten pred propadanjem, ki je sedaj v lasti družine Schoeppl.
Povzpeli smo se med vinograde do cerkve Sv. Roka na razglednem Tolstem vrhu. Med potjo so bili krajši postanki, prehodili smo 13 km, s spusti in vzponi, do Ceroda v Leskovcu.
Spet en prekrasen dan, veselimo se novih aktivnosti!
Elica Pavlič
JESENSKO OBARVANA 12. ETAPA TRDINOVE POTI
Zbrali smo se v mrzlem, sončnem jutru pri Galeriji Božidarja Jakca , v Kostanjevici. Veselje 17 pohodnikov se je odražalo z nasmehom na obrazih, ki je vedno naš spremljevalec in najlepši okras. Po kraljevski, dolgi in zahtevni etapi, smo dosegli najbolj vzhodno točko Trdinove obhodnice v Kostanjevici. Današnja etapa, dolga 9 km , z višinskimi razlikami 301 m pri vzponu, spustu 239 m,je potekala od Kostanjevice do kartuzije Pleterje. Označbe so nas vodile preko travnika, po asfaltu, po gozdnih poteh, polnih kostanja. Pred nami je bila Opatova gora z podgorjanskimi vasmi. Hodili smo mimo vasi Kočarije, do Velikih Vodic, Ržišča , Malega Bana , s spustom do kartuzije.
To je pot za druženje,uživanje, v lepotah vinorodnih področij, obdana z neštetimi kostanjevimi drevesi in lepimi pogledi daleč okoli. Sonček nas je grel, smeh sprostil, kostanju se nismo mogli odreči. Ob pečenem kostanju bodo misli tam v naravi, kjer se tako dobro počutimo. V kartuzijanski prodajalni smo dodali nov žig prehojene poti . Druženje smo zaključili ob kavici in klepetu v Šentjerneju.
Še nekaj etap in Trdinova pot, polna doživetij, smeha, objemov, dobre volje bo zapisana v zgodovino lepega vsakega izmed nas. Naslednja nas bo vodila od Pleterij preko Tolstega vrha do Brusnic.
Postali smo prava ekipa, razmišljamo že o novih poteh s katerimi si polepšamo vsakdanjik in skrbimo za zdrav življenjski slog!
Elica Pavlič
10. etapa Trdinove poti
Poletje je tu, vroči dnevi se vrstijo. Z ozirom, da je na višji nadmorski višini prijetnejše, smo se z veseljem odzvali vabilu, da se v družbi sprehodimo po delu Trdinove poti, od Gospodične na Trdinov vrh 1178 m, na Miklavž in do izhodišča na Gospodični. Dobro nam gre, v septembru nadaljujemo proti Kostanjevici.
V prijetnem hladu mešanega gozda, smo zagrizli v strmino. Skupina se je držala skupaj, s krajšimi postanki, za pijačo. Ob klepetu, pogledih na zeleno okolje, s cvetlicami, jagodami, ki zorijo kasneje kot v dolini, smo kmalu uzrli televizijski stolp na vrhu. Še malo po makadamski cesti, kjer previdnost ni odveč, saj je tu pravi raj za gorske kolesarje, ki pridrvijo mimo. Zadnji vzpon je dokaj strm, a v družbi je vse lažje. Kljub strmini, je bilo slišati klepet, kar pomeni, da zmoremo še veliko več. Na vrhu ,kjer je razgledna plošča, pogled seže do Julijcev in Kamniško Savinskih Alp. Tu je skrinjica z žigom, ki smo ga dodali v izkaznico Trdinove poti.
Sam vrh, ki so ga Slovenci leta 1922 poimenovali po našem pisatelju in zgodovinarju Janezu Trdini, je dejansko na hrvaški strani in ga označuje visok betonski razgledni stolp. Na Trdinovem vrhu stojita tudi dve cerkvi; na hrvaški strani je cerkev sv. Elije, na slovenski pa cerkev sv. Jere, od katere so ostale predvsem ruševine. Na slovenski strani je tudi vojašnica, ki je od leta 1991 pod okriljem Slovenske vojske.
Čez gorjanske košenice,polne raznovrstnega cvetja, smo nadaljevali po obronku pragozda. Pragozdni ostanki so naša najdragocenejša naravna dediščina, saj so eno redkih območij, kjer je razvoj gozda prepuščen samo naravnim zakonitostim. Eden med njimi je tudi pragozd Trdinov vrh na vršnem delu Gorjancev (na nadmorski višini 995 do 1165 m). Dobrih 23 ha velik pragozd oblikuje zgradba čistih bukovih sestojev. Prevladujoči bukvi so posamezno primešani gorski javor, v zgornjem delu pragozda, ostrolistni javor in zelo redko jerebika.
Sledil je postanek pri Gorjanskem jezeru, ki je naravna vrednota na neprepustni podlagi s ponorom pri Miklavžu na Gorjancih.
Gre za plitva jezerca (pravo ime Izero), ki so nastala z ujeto vodo na nepropustni podlagi in predstavljajo specifičen habitatni tip. Voda se skozi kras pretaka v izvire na pobočjih Pendirjevke, v zvezi z lokacijo pa je živa še ena izmed številnih legend.
Dom pri Miklavžu v senci mogočnih dreves nudi počitek ob odlični gostinski ponudbi. Uživali smo ob prijetnem klepetu. Ni se nam mudilo v dolino, kjer je vroče. Povratek preko travnikov, po gozdnih poteh nas je pripeljal do Planinskega doma pri Gospodični. Pozabili smo se umiti v zdravilnem izviru Gospodične. Po legendi bi pomladila našo zunanjost. Mladostna energija je še vedno v nas, zato ne rabimo zdravilne vode,potrebujemo druženje v lepotah narave. Če imamo to, imamo skoraj vse…..in to je poceni!
Elica Pavlič
Z JUGORJA DO PLANINSKEGA DOMA PRI GOSPODIČNI
Veselimo se vsake etape Trdinove poti. Lepa dolenjska pokrajina in odlična družba, sta nas čisto prevzeli, zasvojili. 9. etape, ki smo jo v petek, 6.6.2025 začeli v vasi Jugorje, se je udeležilo 13 pohodnikov. S hojo smo začeli po najbolj znanem in obiskanem pogorju, po Gorjancih, ki se ponosno dviga nad Krško kotlino vse do Trdinovega vrha 1178 m. Naravno bogastvo prostranih bukovih gozdov dodatno obogatijo košenice s pestrim rastlinskim življenjem in raznolikimi gozdnimi združbami, ki so se oblikovale pod vplivom različnih ekoloških pojavov. To je območje z velikim rekreativnim pomenom. Idealno področje za sprostitev, polno bajk in povesti Janeza Trdine.
Hodili smo po gozdnih poteh, v senci mogočnih bukovih dreves, zanimivih oblik, katere umetnik je narava. Prečili makadam, po kolovozu, čez Popovo pustinjo ob Slovensko- hrvaški meji. Malo dol, večinoma gor po stezah in kolovozih, čez potok Klamfer, na makadamsko cesto Vahta-Gospodična, s postankom pri Jordanovem studencu. Od tu po makadamski cesti do Planinskega doma pri Gospodični. S postanki smo hodili kar štiri do pet ur, prehodili cc 12 km.
Za nagrado smo si izbrali nekaj iz odlične gostinske ponudbe Planinskega doma pri Gospodični. V prijetni temperaturi ozračja, v zamegljenih pogledih v daljavo in predvsem v zadovoljstvu, da smo veliko naredili zase, s hojo, druženjem…smo zaključili eno od etap Trdinove poti. Pozabili smo se umiti z vodo studenca Gospodična, ki izvira pod domom. Legenda, ki jo omenja Janez Trdina, pravi, da je voda zdravilna, nas pomladi, pozdravi… Vendar hoja , druženje in narava, so najboljša zdravila, ki nas pomladijo, nam dajo energijo in nasmeh na obrazu je najlepši okras vsakega od nas!
Veselimo se nove etape Trdinove poti, konec meseca, Gospodična – Trdinov vrh – Miklavž- Gospodična.
Elica Pavlič
Topliški upokojenci od Smuka do Jugorja
Trdinova pot , odlična družba, predvsem pa prelepa Dolenjska, nas vedno bolj navdušuje. V deževnem petku, 23.5.2025, smo končali 8. etapo, v dolžini 8,3 km, od Smuka do Jugorja. Glede na vremensko napoved, smo se zbrali na Smuku, ob 10 uri, ko naj bi dež ponehal. Osem udeležencev,primerno opremljenih za deževen dan, ni skrivalo navdušenja nad izvedbo etape. Narava in druženje je lepo in dobrodošlo v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu.
Spustili smo se po stezi mimo vzletišča jadralnih padalcev in čez gozd mimo naselja Vrtača. Previdno smo se spuščali po razmočenih gozdnih poteh. Prečili asfalt, po gozdnem kolovozu proti vasi Osolnik. Vzpon je sledil do Brezove Rebri. Postanek , s kavico iz termovke, skrite v bujni travi, ob 600 let stari lipi, je bilo kot vedno ,pravo presenečenje. Nad lipo je Cerkev Sv. Katarine iz 16. Stoletja. Naselje je znano po starih sadnih drevesih. Ob poti so nas spremljali cvetoči travniki , ki so že prava redkost. Omeniti moram tudi mladega goža, ki je otrpel ležal ob robu cestišča in smo ga nekateri opazovali le od daleč. Pogledi so uhajali na zeleno pokrajino, zavito v skrivnostne meglice dežnih kapljic, na travnike polne drobnice. Pot nas je vodila čez vas Maline pri Štrekljevcu, na višini 446 m, to je manjša vas z 20 prebivalci. V 16. stoletju so se v vas doselili tudi uskoški Vlahi. Pod vasjo leži Malinska draga, ki je geomorfološko in geološko izrazit kraški dol ob južnem vznožju Raduhe. Pri vasi se nahajata tudi arheološki območji Draganji in Tomažev dol, kjer so najdbe žlindre in rimskodobne lončarine. Po cesti smo dosegli vas Sela pri Jugorju, kje zanimiva zgradba, stara šola, sameva. Še vzpon po travniku strmo do regionalne ceste Novo mesto –Metlika, do gostilne Badovinac, kjer se nahaja žig, ki smo ga dodali v izkaznico Trdinove poti. Ob gostinski ponudbi, klepetu smo zaključili novo etapo. Z veseljem se bomo čez dva tedna udeležili 9.etape, z Jugorja na Trdinov vrh 1178 m,kjer nas čaka žig na najvišji točki Trdinove poti.
Logistika in prehojena pot pod vodstvom naših vodičev, je ponovno odlično uspela. Verjetno zaradi dežja in drugih obveznosti, v manjši skupini, ki zna uživati tudi v dežju v lepotah narave in se zliti z njo.
Elica Pavlič
7. del Trdinove poti
V meglenem , mrzlem jutru, 9.5.2025 se je zbralo 16 pohodnikov , pri Domu na Mirni gori. Zbrali smo se z namenom, da se odpravimo po 7. etapi Trdinove poti, od Mirne gore na 547 m visoki Smuk. Tudi rahlo deževje ni pokvarilo prazničnega dne. Danes praznujemo dan zmage, ki je v resnici praznik življenja. 9. maja 1945 je bil prvi dan potrditve preživetja in nekega novega življenja, ko je bil okupator dokončno pregnan in ko je Slovenija znova pripadla Slovencem. Mar ni to čudovit povod za zanosno veselje in ponos? In ravno tudi zaradi tega, je bil današnji dan še poseben, prazničen, s hvaležnostjo, da se sprehajamo v miru in govorimo slovensko.
Mirno goro smo zapustili in se najprej po položni, nato po vse bolj strmi poti spustili do ostankov nekdanje kočevarske vasi Škrilj, nato po makadamski cesti čez Kleč proti vasi Vrčice. Pred vasjo smo zavili na kolovoz, ki nas pripelje do vasi Gaber nad Semičem. Naš vodič Marko Pršina nas je ob krajših postankih seznanil z zgodovino teh krajev, zgodovino kočevarjev, njihovem življenju. Kot vedno, nas je ob poti čakalo presenečenje, kavica za vse. Pustimo se razvajati z mislijo, kako nam je lepo, ko s hojo v tem majskem, prazničnem dnevu uživamo v lepotah gozda, s cvetjem posejanimi travniki ob poslušanju ptičjega petja. Cesto, ki vodi proti Uršnim Selom smo zapustili in se po makadamski poti povzpeli na Smuk. Tu so razvaline gradu Smuk, cerkev Sv. Lovrenca, Lovski dom ter čudovito rastje. Posebnost je mogočni hrast. V domu smo se prepustili veselju, klepetu, ob dobri malici. Tudi pesem se je oglasila, saj poznate tisto » Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Le kaj ti bo sonce in rože zakaj?…..« To naj bi bila naša pesem, pesem, ki nas prepriča, da uživajmo tukaj in zdaj.
Organizacija prevozov je bila tudi tokrat odlična. Prijetno utrujeni, veseli, da napredujemo po Trdinovi poti, da smo naredili nekaj zase, že snujemo načrte za naslednjo etapo, od Smuka do Jugorja.
Elica Pavlič
6. ETAPA TRDINOVE POTI
Napoved vremena, za četrtek, 17.4.2025, ni bila ravno obetavna. Pelerine in dežniki so bili sestavni del obvezne opreme šestnajstih udeležencev etape Trdinove poti od Baze 20 do Mirne gore. Vsaka etapa prinese veliko novih spoznanj, obnovitev zgodovine teh krajev in narave, ki je lepa v vseh letnih časih. Še posebej se veselimo , ker je naš vodič Marko Pršina, ki skriva nešteto talentov in zakladnico znanja o naravni in kulturni dediščini Kočevskega Roga. Pot je prijetnejša in lažja z njegovimi presenečenji.
Prehodili smo 15 km, se dvignili za 693 m in spustili za 249 m. Hodili smo po gozdnih poteh, makadamski cesti, čez travnike. Razgleda ni bilo, a vsi smo uživali v lepotah gozda, mimo neštetih vodnih zajetij, kalov. V Partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik, nas je pričakal Jože Saje, strokovni sodelavec Dolenjskega muzeja in nam povedal nekaj zanimivosti iz zgodovine. Poklonili smo se spominu umrlih borcev(69), ki so pokopani na bližnjem pokopališču.
V Komarni vasi, stoji hiša s spominsko ploščo, ki pove, da je bila tu od decembra 1943 do aprila 1945, uprava Slovenske centralne partizanske bolnišnice in da se je v bolnicah v Kočevskem Rogu zdravilo prek 5000 ranjencev in bolnikov. Komarna vas , ki so jo zapustili Kočevarji leta 1941,je bila kot druge požgana med roško ofenzivo1942. Stari krajevni naziv Gorenji Topoli vrh, priča, da so naselje ustanovili Slovenci. Stara lipa je skrivala presenečenje,termovko s kavico za vse. Mimo grobišča umrlih v bolnišnicah v kraški vrtači, smo po gozdnih poteh dosegli Gače ,kjer je sredi smučišča spomenik kočevarskih Nemcev .Ob razvalinah tedanje vasi do skrinjice, z novim žigom v knjižici Trdinove poti .Pot vodi čez smučišče, do gozdnega kolovoza po katerem se podamo proti Mirni gori. Sprva se spuščamo in pridemo na košenice nekdanje kočevarske vasice Pogorelec, kjer je obeležje prebivalcev, ki so tu živeli pred več kot 600 leti. Nadaljujemo po gozdi cesti, preko travnikov , Škrilja, do zadnjega vzpona do Doma na Mirni gori. Dež je bil naš spremljevalec od Gač dalje, a razpoloženja ni pokvaril.
Druženje v domu, ob dobrotah kuhinje Jožice Šavor, ob zakurjeni peči, ob zvokih kitare, orglic in pesmi našega vodiča , je bila nagrada za prehojeno pot. Le koliko talentov še skriva naš vodič Marko Pršina? To spoznamo na naslednji etapi od Mirne gore na Smuk. Gotovo pa nas bo opozoril na katero zanimivost iz bogate naravne in kulturne dediščine ob naši poti.
Elica Pavlič
5 .etapa Trdinove poti
Etape Trdinove poti so nas navdušile in vsaka je lepša od druge, saj je tu pomlad in narava se prebuja, ljubitelji hoje in druženja pa željni gibanja po lepotah Kočevskega Roga. Ker pa nas vodič Marko Pršina vedno znova razvaja in preseneča, so etape vabljive in jih ne želimo izpustiti. Tudi udeležba se povečuje, ker to ni le hoja, je tudi spoznavanje naravnih lepot, kulturne dediščine in neštetih obcestnih zanimivosti. Pot ne vodi le po makadamskih cestah, tu so tudi brezpotja,ki nas popeljejo v lepote kraške pokrajine, ob lepotah gozda, kraških pojavov, se seznanjamo tudi s polpreteklo zgodovino, ki nas spominja in opominja, kako lepo je živeti v miru v sožitju z naravo….
5.etapo Trdinove poti, planinske obhodnice, smo tokrat začeli na sončni jasi v bližini Skavtskega doma in Žage Rog. 17 udeležencev se je odpravilo na 11 km dolgo pot do Baze 20. Ogledali smo si ostanke žage, ki so jo začeli graditi 1894, bila je last fevdalne družine Auerspergov. Delovala je do leta 1932, ko so jo zaprli in železo razprodali, objekte so 1942 Italijani požgali. Posebno veliki rezervoarji za vodo so pritegnili našo pozornost.
Od Žage Rog smo se spustili po okoli 2km dolgem makadamu proti Podstenicam. Na križišču zavili desno proti Jelendolu in mimo Ledene jame, do Jelenice, kjer je bila partizanska bolnišnica in grobišče v bližini. V Starem logu smo v tihi globeli obiskali grobišče umrlih partizanov v bolnišnici , brezno v bližini. Joško Fink, dober poznavalec kočevskega gozda, nam je predstavil značilnosti gozda, delo gozdarjev in način gospodarjenja z njimi. Zgodovina je zaznamovala tudi Jelendol. Pot nas je pripeljala do Baze 20. Tu nas je pričakal Jože Saje, strokovni sodelavec Dolenjskega Muzeja ,nam povedal nekaj zanimivosti iz zgodovine Baze 20, ki je spomenik državnega pomena. Kočevski rog je med 2. svetovno vojno z nepreglednimi gozdovi in težko prehodnim terenom nudil idealne pogoje za partizanski način bojevanja. S prihodom vojaškega in političnega vodstva slovenskega odporniškega gibanja je junija 1942 postal središče odpora in revolucije. V Rogu so kot unikum v okupirani Evropi delovale partizanske bolnice, delavnice, šole in tiskarne, na Bazi 80 tudi Znanstveni institut in Denarni zavod. Baza 20 je edina na tako skriven način zgrajena in do danes ohranjena .
Popeljal nas je do bunkerja 44, Lukovega doma, do kurišča, kjer smo ob ognju in dobrotah iz nahrbtnika zaključili druženje. S pomočjo koordinatorja, Milana Novakoviča in dobro voljo vseh udeležencev, logistika glede prevoza, tudi tokrat ni predstavljala težav.
Težko je najti besede za opis tako lepega dne, ki smo ga ponovno preživeli v lepotah neokrnjene, skrivnostne narave. Komaj smo končali etapo, se že veselimo nove, od Baze 20, do Mirne gore.
Elica Pavlič
4. etapa Trdinove poti
Pravijo, vsak začetek je težak, potem pa gre , vedno lažje in prijetnejše. Počasi napredujemo po obhodnici Trdinovi poti. Razdelili smo etape na krajše, tako da se lahko priključi več udeležencev in da je manj težav z logistiko. Tudi zato, da je hoja užitek in med potjo do cilja, izvemo in si ogledamo še marsikaj novega in zanimivega. Za to poskrbi večni raziskovalec, jamar, ljubitelj narave, Marko Pršina. Njegovo budno oko opazi naravne lepote, ne samo skozi objektiv, rad jih pokaže tudi pohodnikom in udeležencem različnih dogodkov, ne samo v napovedniku Poletje v Kočevskem Rogu..Marsikaj lahko preberemo na spletu, a tako v živo, med pohodom, je nekaj posebnega. Tudi še tako naporna pot postane lažja in zanimiva.
4.etapo smo začeli pri Čebelarskem domu v Podstenicah v sončnem jutru. Nadaljevali smo po makadamski cesti , se ustalili pri spomeniku, ki priča, da je bil v Podstenicah 17.5.1943 ustanovljen iniciativni odbor Zveze mladine Slovenije.
Kočevski Rog slovi po bogastvu kraških pojavov in stvaritev narave. Naravni most in Zmajev rep sta izzvala začudenje vseh prisotnih. Na razgibanem kraškem ravniku v okolici Cink križa smo se sprehodili od vhoda v najgloblje roško brezno ,mimo povojnega grobišča Dvojno brezno do Jelenovega hodnika, ob katerem smo prisluhnili zanimivi razlagi o delu jamarjev, o zanimivem hodniku, na koncu katerega so našli mogočno, ohranjeno rogovje jelena, katerega starost sega daleč v prazgodovino, skoraj 4000 let. Bilo je tako kot da bi poslušali legendo o jelenu, ki je izgubil rogovje v globoki jami in odšel neznano kam. Jamarji so pogumni raziskovalci, ki hočejo priti zadevi do dna in še več. Marko nam je pokazal tudi jamo v Rugarskih klancih, ki je spominsko obeležje.
Po Roški cesti smo nadaljevali do Štufne, kjer je razpadajoča gozdarska koča z velikim vodnjakom. V bližini je izhodišče na Veliki Rog 1099 m z označbami Trdinove poti. Kmalu ob poti nas je pričakalo presenečenje. Termovka s kavo in kozarčki na drevesu. Strma pot mimo Turškega in Belega studenca, je bila takoj lažja. Studenčnico so po ceveh napeljali do vodnih zbiralnikov za potrebe roške žage, ki je prenehala z delovanjem pred začetkom druge svetovne vojne. Ob poti so nas spremljale zelene preproge čemaža in cvetočih kronic. Še zadnji vzpon in veselje na vrhu. Veliki Rog je najvišji vrh visokokraške planote Kočevski Rog. Njen največji zaklad je gotovo pragozd, gozd kjer sekira še ni pela. Že pred stoletjem sta nam razgledanost kneza Auersperga in naravovarstvena misel gozdarja dr. Leopolda Hufnagla, ohranili mogočne jelovo-bukove gozdove, kraljestvo medveda, volka, risa, orla…Narava v pragozdu že tisočletja nemoteno uveljavlja svoje zakone.
Nekateri so se povzpeli na razgledni stolp, dodali nov žig v knjižico Trdinove poti,drugi pomalicali . Z stolpa se pred nami odpre širok razgled na velik del južne in osrednje Slovenije. Povratek je sledil deloma po isti poti in nato do Doma skavtov , ki se nahaja sredi mogočnih roških gozdov, na mestu, kjer je v začetku prejšnjega stoletja stala žaga Rog, ki je delovala do spomladi 1932. Stroje so prodali za staro železo, lesene stavbe pa zažgali. V bližini je bil tudi zbiralnik vode in 35 km gozdne železnice. Zaključek ob ognju, dobrotah iz nahrbtnikov, veseli obrazi so pokazatelj, da smo preživeli ponovno čudovit dan v lepotah neokrnjene narave. Hvaležni smo, da živimo na tako lepem koncu, daleč od betonskih mest, kjer se moraš peljati nešteto kilometrov, da doživiš to pristnost narave. Med odkrivanjem lepot divjine,lahko odkrijemo marsikaj lepega in prisluhnemo bogastvu gozdov ter začutimo pristni stik z naravo, ki prispeva k dobremu počutju,
Elica Pavlič
3. DEL OD LOŠKE VASI DO PODSTENIC
V DU Dolenjske Toplice, smo se lotili zahtevnega projekta, izpeljave 161 km dolge Trdinove poti. Po prvih dveh etapah, je padla odločitev , da etape , posebno tiste daljše razdelimo na dva dela, da bo primerna večjemu krogu udeležencev. Ker pa bi radi pot prehodili v roku enega leta, bo potrebno izpeljati posamezne dele poti, pogosteje kot enkrat na mesec. Korak za korakom se daleč pride in skupina navdušenih pohodnikov se povečuje. Tudi težava z logistiko prevozov, se rešuje z dobro voljo udeležencev in pomočjo vodje projekta, Milana Novakoviča. Na delu tretje etape, od Loške vasi do Podstenic in tudi v bodoče bo naš vodič Marko Pršina , fotograf , jamar, konservator, dipl. ing. grafične tehnike… Predvsem pa velik ljubitelj narave, poznavalec Kočevskega Roga, kar se odraža v vlogi jamarja in skozi njegov fotografski objektiv. Je prejemnik prestižnih nagrad za svoje izjemne fotografije.
Sončni, zimski dnevi, kar vabijo v naravo. Lepa skupina se nas je zbrala Pri Henriku v Loški vasi. Nasmejani obrazi, so zagotovilo za lep dan. V drugi etapi smo prestopili Krko in se znašli na robu Kočevskega Roga. Kočevski rog, visoko dinarsko pogorje, sega 25 km v dolžino, najvišji vrhovi presegajo 1000 m. V geološkem smislu prevladujejo karbonatne kamnine, kar ustvarja kraške oblike, jame in udornice. Gozdovi so naravno ohranjeni in dom številnih živalskih vrst, vključno z volkovi, medvedi in risi. Območje je del omrežja Natura 2000. Povezano je z izginulo dediščino Kočevarjev, nemške skupnosti iz 14. stoletja. Med 2. svetovno vojno je bil rog središče odporniškega gibanja. Danes je priljubljena destinacija za pohodništvo in rekreacijo.
Po cesti smo iz Podhoste zavili na označeno gozdno pot, ki je hkrati del evropske pešpoti in Trdinova pot. Desno se odcepi proti Sv. Petru. Trdinova označena, pa nas vodi levo ,po makadamski cesti, ki se postopoma dviguje. Hodili smo čez Ambrožev ovinek, za katerega se ne ve zakaj se tako imenuje, nato mimo Brezna ob cesti, kjer so jamarji izpeljali čistilno akcijo pravega krajevnega smetišča. Jamarski klub Novo mesto je eden vodilnih klubov za čiščenje podzemnih jam. Bistvo njihovega dela je organizirano čiščenje v sodelovanju z lokalno skupnostjo in drugimi organizacijami. Z višino se je snežna odeja zviševala in nazadnje smo vstopili v zimsko pravljico. Višinske razlike smo opravili 487m, prehodili vse skupaj okoli 12 km v treh do štirih urah. Dodana vrednost so bile posebnosti in zanimivosti ob poti, na katere nas je opozoril naš vodič. Prisluhnili smo zanimivi predstavitvi dela jamarjev, pa še daleč nazaj oglarjev, apneničarjev, sekalcev, vse do grofov Auerspergov, lastnikov obsežnih gozdov, Grofove mize na stičišču številnih poti. Marko nam je predstavil skupino treh jam Bermudski trikotnik, kjer je še pritrjena vrv po kateri so se spuščali jamarji. Pot pelje mimo Faberjevega križa, ki spominja na dogodke polpretekle zgodovine, do postanka pri leseni koči na Primožu. Še malo in opazili smo naš cilj Čebelarski dom v Podstenicah . Iz kurišča ob domu se je kadilo. Hvala čebelarjem, da so nam dovolili uporabo kurišča. Marija in njen Kuža Cof sta nas pričakala ob mizici pogrni se. Spekli smo klobase, se posedli za obloženo mizo, polno prinesenih dobrot , se predali soncu, klepetu, fotografiranju in seveda načrtu za naslednji del Trdinove poti, od Čebelarskega doma v Podstenicah do Vrh Roga in Žag.
Ne najdem besed, da bi opisala zimsko pravljico, v kateri smo uživali v hoji, druženju, spoznavanju zanimivosti Kočevske Roga, skrivnosti jam..neokrnjene narave v želji, da jo ohranjamo za naslednje rodove.
Elica Pavlič
2. DEL S FRATE DO SOTESKE
Prvo etapo Trdinove poti smo uspešno prehodili in z drugo je bilo vse lažje. V meglenem jutru, 13.12.2024, se je skupina 16 pohodnikov zbrala pri Domu na Frati. Logistika okoli prevoza na start pohoda ni povzročala težav, saj so za prevoz poskrbeli sorodniki, prijatelji, ki se pohoda niso udeležili. Jutranje kavice ni bilo, ker Dom na Frati odpira svoja vrata kasneje. Razpoloženi pohodniki so poskrbeli za skupinsko fotografijo in se podali na 16 km dolgo pot proti Soteski .
Od doma pot vodi po makadamskih, asfaltiranih,kolovoznih, gozdnih poteh. Najprej do kapelice v Dolnjem Ajdovcu,v Gorenji Ajdovec , v vas Sela pri Ajdovcu. Postanek pri Kozanovih, v Borštu je vsem prijal. Klepet ob dobrodošlici je dal novega zagona . Na razpotju, desno vodi pot na Plešivico, levo Straški hrib, je prava izbira naravnost, saj se že odpira pogled na reko Krko, na Topliško dolino v objemu kočevski gozdov in pobočja Ljubna , posejana z vinogradi. Pot vodi med vinogradi nad Sotesko do razvalin gradu v Soteski ( 168m). Na dvorišču nekdanje gostilne je informacijska tabla, na njej je skrinjica v kateri je vpisna knjiga in žig. Že dva žiga sta v izkaznici prehojene Trdinove poti, kar nas navdušuje.
Malica je bila naročena v Gostilni pri Henriku, zato ni bilo težko nadgraditi etapo z dodatnimi kilometri . Hoja poteka deloma po Grajski poti, ki je gotovo ena lepših v vseh letnih časih. Posebno spomladi , ko je vse v cvetju kronic, zvončkov, močvirskega tulipana, kasneje poletnega zvončka. Saj je to eno mokrišč, ki nudi zatočišče neštetim rastlinskim in živalskih vrstam.
Samo pohodniki vemo, kako si z zadovoljstvom , v toplem zavetju, tokrat gostilne, privoščimo nekaj iz gostinske ponudbe ob veselem klepetu. Seveda o glavni temi, kako smo dobri, kako smo nekaj naredili za svoje zdravje, kam že gremo naslednjič.
Kmalu bomo obrnili list v koledarju in v januarju je kar nekaj pohodnih aktivnosti. Vzemimo si čas, dokler nam zdravje služi, dokler lahko gremo. Vsak korak, vsak pohod je tudi pot do zdravja!
3. etapa Trdinove poti bo 10.1.2025. Dobimo se ob 8h, v Loški vasi, Gostilna Henrik. Gremo iz Soteske na Vrh Roga ( 1100 m).
Elica Pavlič
1.DEL IZ NOVEGA MESTA NA FRATO
Ker radi hodimo, se družimo in smo ljubitelji narave, predvsem mehke dolenjske pokrajine in se zavedamo, da je gibanje še kako pomembno za boljšo kvaliteto življenja, smo k neštetim pohodom , dodali še Trdinovo pot. Prehodili jo bomo v 11- 14 etapah.
Trdinova pot je krožna pohodna pot, ki poteka po najlepših predelih Dolenjske. Poimenovana je po Janezu Trdini, profesorju in pisatelju, ki je mehko, valovito dolenjsko pokrajino prepotoval po dolgem in počez ter svoje vtise umetniško preoblikoval in jih ovekovečil v Bajkah in povestih o Gorjancih. Pot se začne in konča v Novem mestu in je označena s planinsko markacijo. Pot nas vodi mimo opustelih kočevarskih vasi na Gače in Mirno goro, od koder je edinstven pogled na Belo krajino. Precejšen del poti je speljan po Gorjancih. Ta del poti je še posebej mikaven, saj poteka čez obsežne gorjanske košenice, ki so v pomladnih in poletnih dneh polne pisanega cvetja, vključno z redkimi, zavarovanimi rastlinami. PD Novo mesto je Trdinovo pot trasiralo 21.5. 1967.
Vodja izpeljave obsežnega projekta, Milan Novakovič, je na PD KRKA prevzel izkaznice Trdinove poti, da vsako opravljeno etapo potrdimo z žigom. Največ dela je z logistiko prevoza, vendar tudi s tem ni bilo problemov.
9.11.2025 smo izpeljali 1. etapo Trdinove poti. S pohodom smo začeli v Novem mestu. Po Zupančičevem sprehajališču, ob slikoviti Krki, do Cegelnice, Prečne , Luknje, mimo ruševin gradu, strmo v breg po gozdni poti, do ceste proti Brezovi Rebri in naprej po makadamski cesti do Frate. Hodili smo tri ure po lahki, označeni poti. S pohodom smo začeli v meglenem jutru, na cilju nas je pozdravilo sonce. Ob spomeniku padlim lovcem-partizanom je skrinjica z žigom. Ob zaključku etape smo si privoščili odlično malico v Domu na Frati, ob prijetnem klepetu zadovoljnih udeležencev.
Na izhodišče smo se vrnili z lastnim prevozom.
Veselimo se 2. etape s Frate v Sotesko!
Elica Pavlič
