TRDINOVA POT 1. – 6. DEL
6. ETAPA TRDINOVE POTI
Napoved vremena, za četrtek, 17.4.2025, ni bila ravno obetavna. Pelerine in dežniki so bili sestavni del obvezne opreme šestnajstih udeležencev etape Trdinove poti od Baze 20 do Mirne gore. Vsaka etapa prinese veliko novih spoznanj, obnovitev zgodovine teh krajev in narave, ki je lepa v vseh letnih časih. Še posebej se veselimo , ker je naš vodič Marko Pršina, ki skriva nešteto talentov in zakladnico znanja o naravni in kulturni dediščini Kočevskega Roga. Pot je prijetnejša in lažja z njegovimi presenečenji.
Prehodili smo 15 km, se dvignili za 693 m in spustili za 249 m. Hodili smo po gozdnih poteh, makadamski cesti, čez travnike. Razgleda ni bilo, a vsi smo uživali v lepotah gozda, mimo neštetih vodnih zajetij, kalov. V Partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik, nas je pričakal Jože Saje, strokovni sodelavec Dolenjskega muzeja in nam povedal nekaj zanimivosti iz zgodovine. Poklonili smo se spominu umrlih borcev(69), ki so pokopani na bližnjem pokopališču.
V Komarni vasi, stoji hiša s spominsko ploščo, ki pove, da je bila tu od decembra 1943 do aprila 1945, uprava Slovenske centralne partizanske bolnišnice in da se je v bolnicah v Kočevskem Rogu zdravilo prek 5000 ranjencev in bolnikov. Komarna vas , ki so jo zapustili Kočevarji leta 1941,je bila kot druge požgana med roško ofenzivo1942. Stari krajevni naziv Gorenji Topoli vrh, priča, da so naselje ustanovili Slovenci. Stara lipa je skrivala presenečenje,termovko s kavico za vse. Mimo grobišča umrlih v bolnišnicah v kraški vrtači, smo po gozdnih poteh dosegli Gače ,kjer je sredi smučišča spomenik kočevarskih Nemcev .Ob razvalinah tedanje vasi do skrinjice, z novim žigom v knjižici Trdinove poti .Pot vodi čez smučišče, do gozdnega kolovoza po katerem se podamo proti Mirni gori. Sprva se spuščamo in pridemo na košenice nekdanje kočevarske vasice Pogorelec, kjer je obeležje prebivalcev, ki so tu živeli pred več kot 600 leti. Nadaljujemo po gozdi cesti, preko travnikov , Škrilja, do zadnjega vzpona do Doma na Mirni gori. Dež je bil naš spremljevalec od Gač dalje, a razpoloženja ni pokvaril.
Druženje v domu, ob dobrotah kuhinje Jožice Šavor, ob zakurjeni peči, ob zvokih kitare, orglic in pesmi našega vodiča , je bila nagrada za prehojeno pot. Le koliko talentov še skriva naš vodič Marko Pršina? To spoznamo na naslednji etapi od Mirne gore na Smuk. Gotovo pa nas bo opozoril na katero zanimivost iz bogate naravne in kulturne dediščine ob naši poti.
Elica Pavlič
5 .etapa Trdinove poti
Etape Trdinove poti so nas navdušile in vsaka je lepša od druge, saj je tu pomlad in narava se prebuja, ljubitelji hoje in druženja pa željni gibanja po lepotah Kočevskega Roga. Ker pa nas vodič Marko Pršina vedno znova razvaja in preseneča, so etape vabljive in jih ne želimo izpustiti. Tudi udeležba se povečuje, ker to ni le hoja, je tudi spoznavanje naravnih lepot, kulturne dediščine in neštetih obcestnih zanimivosti. Pot ne vodi le po makadamskih cestah, tu so tudi brezpotja,ki nas popeljejo v lepote kraške pokrajine, ob lepotah gozda, kraških pojavov, se seznanjamo tudi s polpreteklo zgodovino, ki nas spominja in opominja, kako lepo je živeti v miru v sožitju z naravo….
5.etapo Trdinove poti, planinske obhodnice, smo tokrat začeli na sončni jasi v bližini Skavtskega doma in Žage Rog. 17 udeležencev se je odpravilo na 11 km dolgo pot do Baze 20. Ogledali smo si ostanke žage, ki so jo začeli graditi 1894, bila je last fevdalne družine Auerspergov. Delovala je do leta 1932, ko so jo zaprli in železo razprodali, objekte so 1942 Italijani požgali. Posebno veliki rezervoarji za vodo so pritegnili našo pozornost.
Od Žage Rog smo se spustili po okoli 2km dolgem makadamu proti Podstenicam. Na križišču zavili desno proti Jelendolu in mimo Ledene jame, do Jelenice, kjer je bila partizanska bolnišnica in grobišče v bližini. V Starem logu smo v tihi globeli obiskali grobišče umrlih partizanov v bolnišnici , brezno v bližini. Joško Fink, dober poznavalec kočevskega gozda, nam je predstavil značilnosti gozda, delo gozdarjev in način gospodarjenja z njimi. Zgodovina je zaznamovala tudi Jelendol. Pot nas je pripeljala do Baze 20. Tu nas je pričakal Jože Saje, strokovni sodelavec Dolenjskega Muzeja ,nam povedal nekaj zanimivosti iz zgodovine Baze 20, ki je spomenik državnega pomena. Kočevski rog je med 2. svetovno vojno z nepreglednimi gozdovi in težko prehodnim terenom nudil idealne pogoje za partizanski način bojevanja. S prihodom vojaškega in političnega vodstva slovenskega odporniškega gibanja je junija 1942 postal središče odpora in revolucije. V Rogu so kot unikum v okupirani Evropi delovale partizanske bolnice, delavnice, šole in tiskarne, na Bazi 80 tudi Znanstveni institut in Denarni zavod. Baza 20 je edina na tako skriven način zgrajena in do danes ohranjena .
Popeljal nas je do bunkerja 44, Lukovega doma, do kurišča, kjer smo ob ognju in dobrotah iz nahrbtnika zaključili druženje. S pomočjo koordinatorja, Milana Novakoviča in dobro voljo vseh udeležencev, logistika glede prevoza, tudi tokrat ni predstavljala težav.
Težko je najti besede za opis tako lepega dne, ki smo ga ponovno preživeli v lepotah neokrnjene, skrivnostne narave. Komaj smo končali etapo, se že veselimo nove, od Baze 20, do Mirne gore.
Elica Pavlič
4. etapa Trdinove poti
Pravijo, vsak začetek je težak, potem pa gre , vedno lažje in prijetnejše. Počasi napredujemo po obhodnici Trdinovi poti. Razdelili smo etape na krajše, tako da se lahko priključi več udeležencev in da je manj težav z logistiko. Tudi zato, da je hoja užitek in med potjo do cilja, izvemo in si ogledamo še marsikaj novega in zanimivega. Za to poskrbi večni raziskovalec, jamar, ljubitelj narave, Marko Pršina. Njegovo budno oko opazi naravne lepote, ne samo skozi objektiv, rad jih pokaže tudi pohodnikom in udeležencem različnih dogodkov, ne samo v napovedniku Poletje v Kočevskem Rogu..Marsikaj lahko preberemo na spletu, a tako v živo, med pohodom, je nekaj posebnega. Tudi še tako naporna pot postane lažja in zanimiva.
4.etapo smo začeli pri Čebelarskem domu v Podstenicah v sončnem jutru. Nadaljevali smo po makadamski cesti , se ustalili pri spomeniku, ki priča, da je bil v Podstenicah 17.5.1943 ustanovljen iniciativni odbor Zveze mladine Slovenije.
Kočevski Rog slovi po bogastvu kraških pojavov in stvaritev narave. Naravni most in Zmajev rep sta izzvala začudenje vseh prisotnih. Na razgibanem kraškem ravniku v okolici Cink križa smo se sprehodili od vhoda v najgloblje roško brezno ,mimo povojnega grobišča Dvojno brezno do Jelenovega hodnika, ob katerem smo prisluhnili zanimivi razlagi o delu jamarjev, o zanimivem hodniku, na koncu katerega so našli mogočno, ohranjeno rogovje jelena, katerega starost sega daleč v prazgodovino, skoraj 4000 let. Bilo je tako kot da bi poslušali legendo o jelenu, ki je izgubil rogovje v globoki jami in odšel neznano kam. Jamarji so pogumni raziskovalci, ki hočejo priti zadevi do dna in še več. Marko nam je pokazal tudi jamo v Rugarskih klancih, ki je spominsko obeležje.
Po Roški cesti smo nadaljevali do Štufne, kjer je razpadajoča gozdarska koča z velikim vodnjakom. V bližini je izhodišče na Veliki Rog 1099 m z označbami Trdinove poti. Kmalu ob poti nas je pričakalo presenečenje. Termovka s kavo in kozarčki na drevesu. Strma pot mimo Turškega in Belega studenca, je bila takoj lažja. Studenčnico so po ceveh napeljali do vodnih zbiralnikov za potrebe roške žage, ki je prenehala z delovanjem pred začetkom druge svetovne vojne. Ob poti so nas spremljale zelene preproge čemaža in cvetočih kronic. Še zadnji vzpon in veselje na vrhu. Veliki Rog je najvišji vrh visokokraške planote Kočevski Rog. Njen največji zaklad je gotovo pragozd, gozd kjer sekira še ni pela. Že pred stoletjem sta nam razgledanost kneza Auersperga in naravovarstvena misel gozdarja dr. Leopolda Hufnagla, ohranili mogočne jelovo-bukove gozdove, kraljestvo medveda, volka, risa, orla…Narava v pragozdu že tisočletja nemoteno uveljavlja svoje zakone.
Nekateri so se povzpeli na razgledni stolp, dodali nov žig v knjižico Trdinove poti,drugi pomalicali . Z stolpa se pred nami odpre širok razgled na velik del južne in osrednje Slovenije. Povratek je sledil deloma po isti poti in nato do Doma skavtov , ki se nahaja sredi mogočnih roških gozdov, na mestu, kjer je v začetku prejšnjega stoletja stala žaga Rog, ki je delovala do spomladi 1932. Stroje so prodali za staro železo, lesene stavbe pa zažgali. V bližini je bil tudi zbiralnik vode in 35 km gozdne železnice. Zaključek ob ognju, dobrotah iz nahrbtnikov, veseli obrazi so pokazatelj, da smo preživeli ponovno čudovit dan v lepotah neokrnjene narave. Hvaležni smo, da živimo na tako lepem koncu, daleč od betonskih mest, kjer se moraš peljati nešteto kilometrov, da doživiš to pristnost narave. Med odkrivanjem lepot divjine,lahko odkrijemo marsikaj lepega in prisluhnemo bogastvu gozdov ter začutimo pristni stik z naravo, ki prispeva k dobremu počutju,
Elica Pavlič
3. DEL OD LOŠKE VASI DO PODSTENIC
V DU Dolenjske Toplice, smo se lotili zahtevnega projekta, izpeljave 161 km dolge Trdinove poti. Po prvih dveh etapah, je padla odločitev , da etape , posebno tiste daljše razdelimo na dva dela, da bo primerna večjemu krogu udeležencev. Ker pa bi radi pot prehodili v roku enega leta, bo potrebno izpeljati posamezne dele poti, pogosteje kot enkrat na mesec. Korak za korakom se daleč pride in skupina navdušenih pohodnikov se povečuje. Tudi težava z logistiko prevozov, se rešuje z dobro voljo udeležencev in pomočjo vodje projekta, Milana Novakoviča. Na delu tretje etape, od Loške vasi do Podstenic in tudi v bodoče bo naš vodič Marko Pršina , fotograf , jamar, konservator, dipl. ing. grafične tehnike… Predvsem pa velik ljubitelj narave, poznavalec Kočevskega Roga, kar se odraža v vlogi jamarja in skozi njegov fotografski objektiv. Je prejemnik prestižnih nagrad za svoje izjemne fotografije.
Sončni, zimski dnevi, kar vabijo v naravo. Lepa skupina se nas je zbrala Pri Henriku v Loški vasi. Nasmejani obrazi, so zagotovilo za lep dan. V drugi etapi smo prestopili Krko in se znašli na robu Kočevskega Roga. Kočevski rog, visoko dinarsko pogorje, sega 25 km v dolžino, najvišji vrhovi presegajo 1000 m. V geološkem smislu prevladujejo karbonatne kamnine, kar ustvarja kraške oblike, jame in udornice. Gozdovi so naravno ohranjeni in dom številnih živalskih vrst, vključno z volkovi, medvedi in risi. Območje je del omrežja Natura 2000. Povezano je z izginulo dediščino Kočevarjev, nemške skupnosti iz 14. stoletja. Med 2. svetovno vojno je bil rog središče odporniškega gibanja. Danes je priljubljena destinacija za pohodništvo in rekreacijo.
Po cesti smo iz Podhoste zavili na označeno gozdno pot, ki je hkrati del evropske pešpoti in Trdinova pot. Desno se odcepi proti Sv. Petru. Trdinova označena, pa nas vodi levo ,po makadamski cesti, ki se postopoma dviguje. Hodili smo čez Ambrožev ovinek, za katerega se ne ve zakaj se tako imenuje, nato mimo Brezna ob cesti, kjer so jamarji izpeljali čistilno akcijo pravega krajevnega smetišča. Jamarski klub Novo mesto je eden vodilnih klubov za čiščenje podzemnih jam. Bistvo njihovega dela je organizirano čiščenje v sodelovanju z lokalno skupnostjo in drugimi organizacijami. Z višino se je snežna odeja zviševala in nazadnje smo vstopili v zimsko pravljico. Višinske razlike smo opravili 487m, prehodili vse skupaj okoli 12 km v treh do štirih urah. Dodana vrednost so bile posebnosti in zanimivosti ob poti, na katere nas je opozoril naš vodič. Prisluhnili smo zanimivi predstavitvi dela jamarjev, pa še daleč nazaj oglarjev, apneničarjev, sekalcev, vse do grofov Auerspergov, lastnikov obsežnih gozdov, Grofove mize na stičišču številnih poti. Marko nam je predstavil skupino treh jam Bermudski trikotnik, kjer je še pritrjena vrv po kateri so se spuščali jamarji. Pot pelje mimo Faberjevega križa, ki spominja na dogodke polpretekle zgodovine, do postanka pri leseni koči na Primožu. Še malo in opazili smo naš cilj Čebelarski dom v Podstenicah . Iz kurišča ob domu se je kadilo. Hvala čebelarjem, da so nam dovolili uporabo kurišča. Marija in njen Kuža Cof sta nas pričakala ob mizici pogrni se. Spekli smo klobase, se posedli za obloženo mizo, polno prinesenih dobrot , se predali soncu, klepetu, fotografiranju in seveda načrtu za naslednji del Trdinove poti, od Čebelarskega doma v Podstenicah do Vrh Roga in Žag.
Ne najdem besed, da bi opisala zimsko pravljico, v kateri smo uživali v hoji, druženju, spoznavanju zanimivosti Kočevske Roga, skrivnosti jam..neokrnjene narave v želji, da jo ohranjamo za naslednje rodove.
Elica Pavlič
2. DEL S FRATE DO SOTESKE
Prvo etapo Trdinove poti smo uspešno prehodili in z drugo je bilo vse lažje. V meglenem jutru, 13.12.2024, se je skupina 16 pohodnikov zbrala pri Domu na Frati. Logistika okoli prevoza na start pohoda ni povzročala težav, saj so za prevoz poskrbeli sorodniki, prijatelji, ki se pohoda niso udeležili. Jutranje kavice ni bilo, ker Dom na Frati odpira svoja vrata kasneje. Razpoloženi pohodniki so poskrbeli za skupinsko fotografijo in se podali na 16 km dolgo pot proti Soteski .
Od doma pot vodi po makadamskih, asfaltiranih,kolovoznih, gozdnih poteh. Najprej do kapelice v Dolnjem Ajdovcu,v Gorenji Ajdovec , v vas Sela pri Ajdovcu. Postanek pri Kozanovih, v Borštu je vsem prijal. Klepet ob dobrodošlici je dal novega zagona . Na razpotju, desno vodi pot na Plešivico, levo Straški hrib, je prava izbira naravnost, saj se že odpira pogled na reko Krko, na Topliško dolino v objemu kočevski gozdov in pobočja Ljubna , posejana z vinogradi. Pot vodi med vinogradi nad Sotesko do razvalin gradu v Soteski ( 168m). Na dvorišču nekdanje gostilne je informacijska tabla, na njej je skrinjica v kateri je vpisna knjiga in žig. Že dva žiga sta v izkaznici prehojene Trdinove poti, kar nas navdušuje.
Malica je bila naročena v Gostilni pri Henriku, zato ni bilo težko nadgraditi etapo z dodatnimi kilometri . Hoja poteka deloma po Grajski poti, ki je gotovo ena lepših v vseh letnih časih. Posebno spomladi , ko je vse v cvetju kronic, zvončkov, močvirskega tulipana, kasneje poletnega zvončka. Saj je to eno mokrišč, ki nudi zatočišče neštetim rastlinskim in živalskih vrstam.
Samo pohodniki vemo, kako si z zadovoljstvom , v toplem zavetju, tokrat gostilne, privoščimo nekaj iz gostinske ponudbe ob veselem klepetu. Seveda o glavni temi, kako smo dobri, kako smo nekaj naredili za svoje zdravje, kam že gremo naslednjič.
Kmalu bomo obrnili list v koledarju in v januarju je kar nekaj pohodnih aktivnosti. Vzemimo si čas, dokler nam zdravje služi, dokler lahko gremo. Vsak korak, vsak pohod je tudi pot do zdravja!
3. etapa Trdinove poti bo 10.1.2025. Dobimo se ob 8h, v Loški vasi, Gostilna Henrik. Gremo iz Soteske na Vrh Roga ( 1100 m).
Elica Pavlič
1.DEL IZ NOVEGA MESTA NA FRATO
Ker radi hodimo, se družimo in smo ljubitelji narave, predvsem mehke dolenjske pokrajine in se zavedamo, da je gibanje še kako pomembno za boljšo kvaliteto življenja, smo k neštetim pohodom , dodali še Trdinovo pot. Prehodili jo bomo v 11- 14 etapah.
Trdinova pot je krožna pohodna pot, ki poteka po najlepših predelih Dolenjske. Poimenovana je po Janezu Trdini, profesorju in pisatelju, ki je mehko, valovito dolenjsko pokrajino prepotoval po dolgem in počez ter svoje vtise umetniško preoblikoval in jih ovekovečil v Bajkah in povestih o Gorjancih. Pot se začne in konča v Novem mestu in je označena s planinsko markacijo. Pot nas vodi mimo opustelih kočevarskih vasi na Gače in Mirno goro, od koder je edinstven pogled na Belo krajino. Precejšen del poti je speljan po Gorjancih. Ta del poti je še posebej mikaven, saj poteka čez obsežne gorjanske košenice, ki so v pomladnih in poletnih dneh polne pisanega cvetja, vključno z redkimi, zavarovanimi rastlinami. PD Novo mesto je Trdinovo pot trasiralo 21.5. 1967.
Vodja izpeljave obsežnega projekta, Milan Novakovič, je na PD KRKA prevzel izkaznice Trdinove poti, da vsako opravljeno etapo potrdimo z žigom. Največ dela je z logistiko prevoza, vendar tudi s tem ni bilo problemov.
9.11.2025 smo izpeljali 1. etapo Trdinove poti. S pohodom smo začeli v Novem mestu. Po Zupančičevem sprehajališču, ob slikoviti Krki, do Cegelnice, Prečne , Luknje, mimo ruševin gradu, strmo v breg po gozdni poti, do ceste proti Brezovi Rebri in naprej po makadamski cesti do Frate. Hodili smo tri ure po lahki, označeni poti. S pohodom smo začeli v meglenem jutru, na cilju nas je pozdravilo sonce. Ob spomeniku padlim lovcem-partizanom je skrinjica z žigom. Ob zaključku etape smo si privoščili odlično malico v Domu na Frati, ob prijetnem klepetu zadovoljnih udeležencev.
Na izhodišče smo se vrnili z lastnim prevozom.
Veselimo se 2. etape s Frate v Sotesko!
Elica Pavlič
