Z VLAKOM V BREŽICAH
Ob sotočju reke Save in Krke ležijo Brežice, znane po Vodovodnem stolpu in Gradu z največjo viteško dvorano v Sloveniji, s Posavskim muzejem v njem in po številnih zgodovinskih objektih.
V mesecu novembru smo si topliški upokojenci prav Brežice izbrali za naše predzadnje potovanje z vlakom v letošnjem letu, ki je bilo malo bolj razgibano. Potovali smo iz Novega mesta, v Sevnici prestopili na vlak za Dobovo in na brežiški železniški postaji izstopili. Nekateri so izbrali peš pot v center mesta, nekaj pa se nas je odločilo za avtobus. Še v meglenem dopoldnevu nas je pričakala lokalna vodička in naš sprehod po starem mestnem jedru se je začel pri Obelisku zmage, pomniku osamosvojitvene vojne 1991 in Gimnaziji Brežice, nekdanjem frančiškanskem samostanu. Nadaljevali smo do Nemškega doma, kjer danes domuje okrajno sodišče. Na drugi strani ceste je nekdanji Narodni dom, hiša pomembne trgovske družine in stara lekarna s spiralastim dimnikom. Zanimivo je staro mestno jedro ob dolgi glavni mestni ulici, saj se vse hiše držijo skupaj. Sprehodili smo se mimo župnijske cerkve in občinske stavbe, do Glasbene šole, kjer so bili Grajski hlevi in na drugi strani Grajska kašča, na koncu glavne ceste pa je mogočna zgradba, Grad Brežice v katerem je Posavski muzej. Za ogled gradu smo dobili novega vodiča. Prisluhnili smo pisani zgodovini, občudovali grajsko stopnišče in mogočno baročno Viteško dvorano poslikano z bogato mitološko vsebino. V njej se odvijajo poročni obredi, koncerti, kulturne prireditve in slovesnostih.
Zadnji ogled je bil Vodovodni stolp, simbol Brežic, ki je bil zgrajen 1914 in je sedemdeset let oskrboval mesto s pitno vodo. 46 m visok in 6,2 m širok stolp že od daleč vabi. Po kratkem postanku in kavici smo se razdelili v dve skupini in se spustili po njegovem notranjem stopnišču do šestega nadstropja. Ravno pravi čas se je tudi megla poslovila in razgledi z Vodovodnega stolpa na Brežice, vse do reke Save in Sv. Vida, so bili prekrasni.
Imeli smo še nekaj časa za malico, se razkropili po mestu in se ob dogovorjeni uri spet vračali z avtobusom na železniško postajo. Postanek v Sevnici smo izkoristili za skok v Lisco, nekateri pa na torto Melania.
Spet en lep izlet in zanimivosti Brežic bodo ostale v spominu naših potovanj.
Decembrski vlak bo prazničen, saj nas bo predzadnji dan v letošnjem letu odpeljal v pravljično Celje. Ne zamudite ga.
Zapisala Martina Klobučar
Lektorica Slavica Strajnar
