BILI SMO V NOVI GORICI
V mesecu februarju smo topliški upokojenci dodali v zbirko naših mest, ki jih že šesto leto obiskujemo, Novo Gorico. Dvainšestdeset udeležencev je potovalo z vlakom. Že tretjič pa se nam je pridružilo tudi devet gibalno oviranih članov društva. Ti so potovali s kombijem topliških gasilcev, za kar smo jim še posebej hvaležni.
Turobno, hladno jutro se je tekom dopoldneva razjasnilo in ob prihodu v Novo gorico nas je pričakal sonček. Trg Evrope, pred veličastno železniško postajo, na meji med Slovenijo in Italijo, je bilo pravo mesto za skupno fotografijo. Na gričku se je v soncu že lesketal frančiškanski samostan in cerkvica. Manjši vzpon na Kostanjevico, kot se ta grič imenuje, nas je nagradil s čudovitimi pogledi na Sabotin in Sveto goro, na Doberdob in staro Gorico.
Pričakala nas je ga. Mirjam, nam predstavila pestro zgodovino in bogate zaklade preteklosti. Nadaljevali smo v cerkvi. Razkošno uokvirjena oltarna slika Marije, prekrasne stenske poslikave, freske in številne nagrobne plošče po sredini cerkve so njene posebnosti, pod cerkveno ladjo pa dolg in ozek hodnik, po katerem smo vstopili v grobnico francoske kraljeve rodbine Burbonov. V njej se nahaja šest kamnitih marmornih sarkofagov, težak vsak tri tone. Nadaljevali smo v Škrabčevo knjižnico, kateri začetki segajo v 16. stoletje. V njen se hrani več kot 16.500 knjig. Za Slovence je posebej pomembna prva slovnica Adama Bohoriča. Zanimiva sta njegovo lastnoročno posvetilo in posebna pisava. Ob samostanu smo občudovali ravno razcvetelo mimozo in zbirko vrtnic iz skupine burbonk, katere bodo zacvetele in zadišale v maju. Le sem in tja se je še našel jesenski cvetek in se shranil na naših fotografijah. Z vrtnico naših ustvarjalk smo razveselili vodičko in se poslovili.
Od tu smo se po bližnjici spustili v center mesta. Da je bilo mesto zgrajeno po drugi svetovni vojni se vidi po novodobnih stolpnicah in zgradbah. »Travnik«, kot domačini imenujejo Trg Edvarda Kardelja, zapirata na eni strani Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Knjižnica Franceta Bevka, na drugi strani pa Občinska palača. Osrednji del občinske palače z glavnim portalom krasijo stebri grobo klesanega kamna in bronasti kipi , ki predstavljajo ujetnika, upornika , partizana in kmeta. Vstopili smo v atrij stavbe in si ogledali talne mozaike, v Zeleni dvorani pa čudovite freske.
Tudi pogled na Hit Casino Perla nam ni ušel, saj bi njegovo ogromnost težko zgrešili. Še nekaj časa za kosilo in kavico in že se je bilo potrebno poslovit od tega lepega mesta. Ob dogovorjeni uri smo se zbrali pri ERA centru, najvišji zgradbi v Novi Gorici in spomeniku Edvarda Rusjana, pionirju slovenskega letalstva. Na železniško postajo smo se vračali po drevoredu ob Erjavčevi cesti, s številnimi doprsnimi kipi goriških pomembnih mož. Na postaji nas je že čakal vlak, tokrat drugačen, lahko bi rekli tudi muzejski.
Prijetno utrujeni, saj smo prehodili cca pet kilometrov in zamenjali šest vlakov, smo se v večernih urah vračali v Novo mesto. Naredili smo si lep dan in že razmišljamo o novem.
Zapisala: Martina Klobučar
Lektor: Slavica Strajnar
