Trekingi

MARJAN S PRIJATELJI NA ZIMSKEM TRIGLAVU

Ni dolgo tega, ko sem izjavil, da ne bom šel nikoli več na Triglav v enem dnevu še posebno ne v zimi. Pa sem se pošteno ugriznil v jezik, kajti kot da bi me slišal je poklical Fabjanov Brane in omenil, da gre v sredo na očaka, pa še družbo ima, ki je jaz še ne poznam. Grem!  sem bil kratek, čeprav tisti trenutek nisem verjel, da mislim resno. Nekoliko sem se hotel izmazati iz zagate, češ da bi mi bolj odgovarjal četrtek. A kar sem rekel sem rekel. Ob 5. uri zjutraj  smo krenili iz doline Krme, midva z Branetom, Romana, Boris in Dejan, ob lepem in ne mrzlem jutru. Štiri ure bomo rabili do Kredarice je napovedal Brane, jaz pa sem ga popravil na pet ur in moja je na koncu obveljala, kajti moj EMŠO pa že dovolj poznam. Za tiste ki te poti ne poznajo je dobro vedeti, da je potrebno opraviti do vrha kar 2000 m višinske razlike. V zimi pa je to še dodatno breme. Bil bi zelo domišljav če bi trdil, da nisem prišel že do koče ves “zmozgan ” in sem sprva celo pomislil, da nebi šel na vrh, kar je storil  tudi Dejan. A ko sem se še enkrat uzrl skozi okno proti vrhu lepotca ni bilo več dvoma. Vse preveč nas je vabil s svojo belino in v par minutah smo bili opremljeni z derezami v vsaki roki pa cepin. Naša četica je lepo krenila proti vrhu, Romana si je vzela tudi čas za fotke, jaz pa sem jo prosil naj pazi, kajti vzpon je potreboval celega človeka, mene pa so za nagrado še znani krči. Po dveh urah smo stali na vrhu le mi štirje obdani z nepopisno kuliso okrog nas. Objeli in čestitali si bomo pa šele po sestopu, kajti čakal nas je še težji sestop. In tukaj smo ugotovili kako pomembno je imeti dva cepina. Pri koči smo se res objeli, naše oči so povedale vse še posebno Romanine in Borisove, ki sta bila prvič pozimi na na našem očaku. Ponoči smo krenili, ponoči se bomo vrnili, kajti ura je kazala že pol šest, ko smo začeli sestopati v dolino – tokrat hitreje – na koncu pri avtu pa vsi v en glas, da noge kar dobro čutimo. 14 ur le ni mačji kašelj,vmeni so za nagrado še gojzarji razpadli. Štirinajst let na poteh po celem svetu. Eno zagotovo drži, pozimi za en dan sigurno nikoli več. Sedaj pa hitro v Mojstrano kjer čaka pijača (menda čaj!?) z zeleno in rdečo nalepko. MM

Loading

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja