MOJA JUTRA

Že od nekdaj imam najraje jutra, ne maram poležavanja. Navadno jih izkoristim za rekreacijo. Včasih je bilo jutranje plavanje, kolesarjenje, tenis, tudi smučanje na Gačah, bila sem med prvimi, ko je bila proga najlepša … Kdor ima rad naravo, najde lepote povsod. Tudi v času korone omejitev, ki so vsak dan drugačne, je narava prijatelj, učitelj, zdravilo dostopno vsem. Potrebna je samo volja, ki nas dvigne iz objema toplega doma. Ob jutranji kavi, ki je eden od drobnih užitkov, ki polepšajo dan, zrem skozi okno v zimsko pravljico, v prelepo pokrajino, ki spokojno počiva in nas umirja. Kam pa danes? V naravo, pa čeprav po starih poteh, okoli doma. Sneg škriplje pod nogami,  zrem v Krko obdano s prekrasno okrašenim rastjem, nekaj rac plava in se ne pusti motiti. Naredim nekaj posnetkov vedno istih,a vedno drugačnih. Sprehajalcev je malo, vsak nemo strmi in hiti mimo … vendar najde se tudi tak, ki ti podari nasmeh, toplo besedo, izmenjavo misli o trenutnih razmerah, polepša ti dan. Pogrešam druženje…hodim in se spominjam naših srečanj. Naše društvo je bilo vedno aktivno na vseh področjih in verjamem, da nas je nešteto, ki to pogrešamo. Ostaja samo upanje, da se vse povrne, da so le moreče sanje. 
Je zimska pravljica, samo ta pravljica je drugačna z vsemi nami, z našim smehom, ki nas dela mlajše. Vsak dan je podoben, brez gibanja v naravi, bi bil prazen, saj narava nas obdaja, nas objame in sledimo ji. Je najboljša učilnica vseh časov, zgledujmo se po njej in lažje nam bo preživeti čas v katerem smo. Uživajmo v zimski pravljici in pozabimo na skrbi!

Elica Pavlič

Share on Facebook