SAM NA KOROŠKI RINKI
Pred mnogimi leti sem že dvakrat stal na njej a je ostalo le malo spomina pa tudi mladost je naredila svoje. Zdaj v zrelih letih pa sem enostavno moral še enkrat doživeti njeno lepoto. V opisu težavnosti je opisana kot ena od najbolj zahtevnih gora in na srečo so letos obnovili zgornji del poti. Lahko potrdim, da je pot resnično zahtevna, kar je botrovala še visoka temperatura. Zgodaj sem se odpravil od doma, tako, da sem bil že ob 9. uri pri koči na Ledinah 1700m. K sreči sem jo prehodil v senci. Od tu naprej pa še 750m višinske razlike. Slabo uro do poštene nato pa zares. Vročina še je stopnjevala potreba po pijači je bila čedalje hujša. Neusmiljena pot je bila resnično zahtevna predvsem odseki, kjer ni bilo varoval. Popolnoma sam sem užival na poti in kar malo strahu sem ob enem čutil kajti moja kolena so opominjajo da so že precej ( fuč ). Na vrhu pa dobesedno vzklik navdušenja ob nebu brez oblaka in primerni vročini. Samo stal sem in se spraševal, kje je lahko še lepše. Vračal sem se zelo previdno pil pa toliko kot še nikoli. Pri koči sem dolgo užival malo jedel a popil skoraj 5 litrov tekočine in prav vesel sem bil, da sem se na to dobro pripravil. Ko sem se ozrl nazaj proti 2433m visoki lepotici, sem resnično čutil nekakšen samopomoč, kajti tako zahtevnih poti ne vidim pred sabo še veliko.
Marjan Markovič
