V PRAZNIČNI LJUBLJANI

»Vse teče, nič se ne povrne in nič ne pride več nazaj; zato trenutka ne izgubi, dokler ti svetli čas je dan« , je zapisala Lili Novy.

Pa še kako držijo te globoke besede, in veliko nas je, ki se tega zavedamo in poskušamo uživati v danih trenutkih. In spet smo potovali, lahko rečem, kar z našim vlakom, saj nam je postalo priljubljeno prevozno sredstvo v zadnjih štirih letih. Da bo ob koncu leta  narejena » pikica na i«,  smo se odločili za praznično, decembrsko Ljubljano.

V popoldanskih urah smo se odpeljali proti naši prestolnici.  Prijetno kramljanje na vlaku je spet hitro minilo in že smo bili na poti proti Nebotičniku. Eni peš, eni pa z dvigalom smo se odpeljali  na dvanajsto nadstropje po čudovite razglede na Ljubljano in njen grad, obvezno fotografiranje, kavico in čaj in že smo se vrnili na izhod te veličastne zgradbe. Počasi  se je začelo temniti, lučke na smrekicah, izložbah so zažarele v vseh svojih sijajih. Sprehod čez  osvetljen Prešernov trg in Tromostovje, s pogledi na pravljični grad, ki je spreminjal mavrične barve, nas je pripeljal do ljubljanske stolnice.  Vstopili smo skozi stranska vrata, imenovana Ljubljanska vrata. Predstavljajo zgodovino ljubljanske nadškofije v 20. stoletju z upodobljenimi šestimi škofi. Baročna dvoranska cerkev v obliki križa s stranskimi kapelami, čudovitimi freskami, poslikavami, kipi in številnimi umetninami vedno naredi velik vtis. Kar nekaj je bilo takih, ki so jo prvič ali po dolgem času spet obiskali.

Naše potovanje se je nadaljevalo do Mestne hiše, kjer smo v avli občudovali ogromno smreko okrašeno z recikliranimi okraski in nadaljevali po starem mestnem jedru.  Lučke, stojnice z raznovrstno ponudbo te kar vlečejo naprej in že smo se znašli na  Gallusovem nabrežju, kjer se v dolžini desetih metrov razprostirajo slamnate jaslice s figurami v naravni velikosti. Vračali smo se čez Šuštarski most po levem bregu Ljubljanice in se razpršili po manjših skupinicah. Ob dogovorjeni uri smo se spet dobili na Prešernovem trgu. 

Ljubljana je vedno doživeta, v decembru pa njena čarobnosti še bolj približa praznični čas. Tudi mi smo ga začutili, napolnili naša srca  in se  polni nove energije vračali  na železniško postajo.

Ne samo v tem prazničnem času, potrudimo se, da nam bo lepo in toplo pri srcu prav vsak dan v prihajajočem letu. Srečno.

 

Martina Klobučar