V ZIMSKIH RAZMERAH NA DOVŠKO BABO
Ni bilo dneva da ne bi v mislih gledal naše gore, ki so bile tako blizu in ob enem tako daleč – nedostopne. Pa sem tudi ta dan dočakal. Za visokogorje so bile razmere še vedno nevarne, na dva tisočak se pa že da priti. Nisem dolgo razmišljal kam bi z ženo krenila, ker sem si želel na Dovško babo na 1891m priti v boljših razmerah kot sva jo imela nazadnje z Samotom, ko se nama je udiralo do kolen. In res so bili pogoji dosti boljši. Cele tri ure sva potrebovala do vrha razgledne gore od kjer je čudovit razgled na dolino Vrat in Martuljkove gore, da o našem očku ne govorim . Več kot tisoč metrov višine v snegu vzame mnogo več energije kot v poletnih dneh. Sva pa toliko bolj uživala na planini Rožca na klopi obrnjena proti soncu in zrla v belino gora ob skromni malici – presrečna. Marjan Markovič
