
Z VLAKOM V KRANJ
Kranj je bil naš aprilski izbor potovanj z vlakom po Sloveniji. Spet se nas je zbrala lepa skupina. Vlakovna povezava je bila hitra, tako da v Ljubljani ni bilo časa za jutranjo kavico, ki pa smo si jo privoščili ob prihodu na železniško postajo v Kranju.
Dogovorjeni smo bili za dva vodnika, zato smo se razdelili v dve skupini. Sprehod mimo energijskega grobišča z znamenitimi kamni po desnem bregu Save, čudoviti pogledi na zasnežene Karavanke in na staro mestno jedro, ki se dviga na skalnatem pomolu nad sotočjem reke Save in Kokre, so nakazovali lep dan.
Prečkali smo most čez Savo in se mimo nakupovalnega centra podali na Savski otok, se sprehodili po Majdičevem logu, od kjer se je lepo videlo pogorišče mlina. Preko kanala smo se povzpeli do vhoda v Rove pod starim Kranjem. Podzemni rovi so bili zgrajeni med 2. svetovno vojno in so dolgi 1300 m, širine dveh metrov. Uporabljali so jih kot zaklonišče, danes pa so preurejeni v turistično znamenitost. V rovih smo se sprehodili mimo panojev z opisi pomembnih dogodkov skozi zgodovino, prišli na prvi izhod v kanjon Kokre, globine 30 m. Iz kanjona smo se spet spustili v rove, kjer je razstava fosilov in mineralov, občudovali konglomeratne stene in čisto prave kapnike. Na koncu nam je vodnica omogočila simulacijo bombnega napada na mesto. Prav veseli smo bili, ko smo spet zagledali svetlobo na izhodu iz rovov. Povzpeli smo se po stopnicah, ki so nas pripeljale do vrha skalnega pomola, kjer je bil prvi naseljeni prostor v Kranju pred 6500 leti. Od tukaj smo se podali na razgledno ploščad, s katere se odpira razgled na dolino reke Save, sotesko Kokre, industrijski predel mesta in na Šmarjetno goro.
Tudi arhitekt Jože Plečnik je pustil svoj pečat v Kranju. Uredil je vhod v mesto, s stopniščem, vodnjakom in arkadami. In pogled na njegove umetnine je bil prav veličasten. Pot smo nadaljevali proti Glavnemu trgu in se ustavili pri mogočnem Prešernovem spomeniku, ki stoji pred Prešernovim gledališčem, z značilnimi Plečnikovimi arkadami in posebno oblikovanimi lučmi. Na drugi strani pa Cerkev Sv. Kancijana, zanimiva, malo drugačna, v kateri se je občutila posebna energija. Mimo Kostnice in krstilnice iz 6.stoletja, kjer so več kot tisoč let pokopavali umrle smo prišli do vodnjaka, Mestne hiše, Prešernove ter Pavšlerjeve hiše, kjer je Galerija Prešernovih nagrajencev.
Naš ogled Kranja se je na Glavnem trgu tudi končal. Razpršili smo se po mestu, si privoščili kosilo in se ob dogovorjeni uri spet zbrali na železniški postaji. Ugotovili smo, da bi se v to srednjeveško mesto, ki je tretje po velikosti, lahko še enkrat pripeljali, saj je ostalo še veliko zanimivosti. V poznih popoldanskih urah smo bili spet v domači dolini. Naš naslednji vlak se bo ustavil v Škofji Loki. Dobrodošli.
Martina Klobučar


