Z VLAKOM V TRBOVLJE
OBISKALI SMO TRBOVLJE
Sedeminštirideset topliški upokojencev se je februarskega jutra zbralo na železniški postaji v Bršljinu, kar je dokaz, da nas vlaki še vedno vozijo v pravo smer. Tokrat nas je odpeljal v Trbovlje, ki je eno od treh največjih zasavskih mest.
Že ob prihodu na železniško postajo Trbovlje in potem z vožnjo do samega centra mesta, smo ugotovili, da je mesto strnjeno, razpotegnjeno in stisnjeno med hribovje. V zgodovini so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in termoelektrarna. V ozki dolini nad Savo smo opazili tudi visoko v nebo štrleč dimnik.
Naš prvi ogled je bil voden po muzeju s stalno razstavo, Srečno… črne doline. Vodnica nam je predstavila zgodovino razvoja zasavske doline in pomen rudnika in rudarstva v 200 letih njegovega delovanja. Značilnost in posebnost Trbovelj so rudarske kolonije, ki so bile običajno ob vhodih v rudnik, da so bili knapi čim bliže delu. Ogledali smo si ohranjeno kolonijo v samem središču Trbovelj, imenovana Njiva. Kolonija zajema sedem dvonadstropnih hiš z osemnajstimi stanovanji in odprtimi »ganki«, na drugi strani ozkega dvorišča pa so kleti in nad njimi drvarnice. Za ogled sta urejeni dve stanovanji iz različnih obdobji. Velikost stanovanja za takrat številčno družino je bila okoli 25m2. Onemeli smo ob zgodbah knapovskega življenja, ki si ga danes zelo težko predstavljamo.
Nadaljevali smo v Delavskem domu, z ogledom kratkega filma o trboveljskem dimniku. Vsak od nas se je lahko preizkusil v plezanju, pa čeprav samo virtualno. Bilo je doživeto, adrenalinsko, z veliko vzdihljaji in odprtimi usti. Sledil je čas za malico in kavico, in že smo nadaljevali našo pot z busom do samega dimnika, kajti časovnica se je počasi bližala koncu in dan se je že prevesil v popoldan.
Veličasten pogled iz vznožja na mogočen dimnik Termoelektrarne, ki meri v višino 360 m in je najvišji Evropi, in najvišja stavba v Sloveniji, je bil naš zadnji planiran ogled. Še povratek na železniško postajo, eni z busom, eni pa kar peš, še malo posedanja na prijetnem sončku in vlak je že pridrvel iz ljubljanske smeri. Sklenili smo krog, kajti vračali smo se na Zidani most, Sevnico, Trebnje in Novo mesto.
Kako lepa je naša domača dolina in kako lepo živimo, so bili zaključki našega potovanja po ozki zasavski dolini, kjer se še vedno vonjata dim in ruda.
Z naslednjim vlakom pa… «Gremo na Štajersko…«.
Martina Klobučar
