Z VLAKOM NA BREZJE
Naše septembrsko druženje in vožnjo z vlakom smo povezali z romanjem na Brezje. Prijave so kar deževale in spet se nas je, na železniški postaji v Novem mestu, zbralo lepo število. Petkovo jutro je že dišalo po jeseni, pa vendar je bilo še prijetno toplo. Nasmejani obrazi so nakazovali lep dan.
Odpeljali smo se do Ljubljane, presedli na vlak za Jesenice, v Lescah presedli na avtobus za Črnivec, še malo peš poti in že smo bili na Brezjah. Ležijo na gorenjski ravnini pod gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke, nad katerimi se bohotijo naši vršaci. Največja znamenitost Brezij je cerkvica, ki daje vtis mogočnosti, saj je visoka kar 17 m in dolga 39 m. Leta 1988 je bila razglašena za Baziliko, deset let kasneje pa za Slovensko narodno svetišče.
Prišli smo ravno prav in se tako udeležili svete maše ob 10. uri. Po maši smo se zadržali pri oltarju, v kapeli Marije Pomagaj, z njeno znamenito sliko. Vsak na svoj način je doživel to srečanje z Njo, se ji zahvalil in priporočil. Polni posebnega doživetja smo se vrnili iz bazilike, se sprehodili po urejenem parku s kipom svete družine, velikim križem in si ogledali razstavo fotografij ob 25. obletnici obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji.
Seveda ni šlo brez razvajanja s kavico in sladoledom, v Črnivcu pa smo, na terasi lokala, našim želodčkom privoščili slastno pico, poklepetali in se nasmejali. Ob dogovorjeni uri smo se odpravili proti železniški postaji, po nadvozu prečkali avtocesto, se sprehodili po ravnini, občudovali Triglav in se počasi spuščali v dolino proti železniški postaji Globoko. Imeli smo dovolj časa, da smo šli do reke Save in na mostu naredili še nekaj fotografij. Pravijo, da romanje ni romanje, če gre vse gladko. Tudi nam ni šlo vse po planu, saj je gorenjski vlak ob povratku zamujal kar 25 minut in nam tako sesul naš nadaljnji plan. A vsaka pot ima svoj pomen in tudi mi smo to zamudo tako sprejeli.
Prijetno utrujeni smo prispeli v Novo mesto in si tiho želeli, da bi nam bilo danih še veliko poti, na katerih bomo spoznavali našo lepo Slovenijo in uživali življenje.
Zapisala
Martina Klobučar
